Текст книги "Sreиanja"

Daria Borovski
Sreиanja
Zbirka kratkih zgodb

CIP – Kataloћni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjiћnica, Ljubljana

821.161.1-32

821.163.6-32

BOROVSKI, Daria

Sreиanja: zbirka kratkih zgodb / Daria Borovski; [ilustrirala Evgenija Kondraљkina; prevod iz ruљиine Daria Borovski, Kristina Jamљek, Eva Skobaj]. – Lju– bljana: samozal. D. Borovski, 2019

Vsebuje tudi besedilo v rus., tiskano v obratni smeri: Vstreиi: sbornik korotkih rasskazov / Dar’ja Borovski

ISBN 978-961-290-025-0

1. Borovski, Daria: Vstreиi 298470144

Brez pisnega dovoljenja Darie Borovski je pre– povedano reproduciranje, distribuiranje, javna pri– obиitev, predstava ali druga uporaba tega avtorske– ga dela ali njegovih delov v kakrљnem koli obsegu ali postopku, vkljuиno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru doloиil Zako– na o avtorskih in sorodnih pravicah.

RECENZIJA

Z veseljem piљem recenzijo kratkih zgodb Darie Borovski, saj avtorico osebno poznam in je najino poznanstvo prijetno. V Dariinem znaиaju in v pripovedovanju zgodb, ki jih deli z nami, je Dariina posebnost – njena vedrina! Gospodinjske situacije, ki jih opisuje, bi brez te vedrine ostale neopaћene v ћivljenju drugega иloveka. Daria pa z lahkotnostjo oиarljive ћenske iz na videz neznatne snovi naredi solato, klobuиek, љkandal in … zgodbo! Iz vrste zgodb, ki jih predstavlja, izpostavljam Sreиanje in Na kahlici.

Prva zgodba nadaljuje tradicijo spomi– njanja na Veliko domovinsko vojno in nas popelje k dramatiиnim dogodkom, nam pri– иara brezskrbni Dariin nasmeљek in v nas razburi иustva.

Druga zgodba se prikupi z nenavadnostjo miљljenja majhne punиke, ki opazuje ћivljenje, sedeи na kahlici. Odpira se izjemno zabaven pogled s kahlice.

Zgodbe Darie Borovski so v izobilju zaиinjene z dialogi. Ћivi govor glavnih junakov ustvarja obиutek» tukaj in zdaj«. Karkoli govorijo, doћivljamo obиutek prisotnosti. To je dragoceno. Иestitam Darii ob izdaji knjiћne razliиice njenih zgodb in ji ћelim sreиo.

Olga Zupan pisateljica, pesnica

Daria Borovski je jezikoslovka, rojena v Sankt Peterburgu, takratnem Leningradu, ki se ћe leta ukvarja z jezikom, s staroslovans– ko dediљиino, raziskuje pomene besed, ki izvirajo iz staroslovanskega jezika, pomene pravljic, ki so se prenaљale iz roda v rod. Ko sem jo enkrat vpraљala, kam so izginili staroslovanski bogovi, zakaj njihova imena uradno ne obstajajo v naљi zgodovini, me je pozorno pogledala in z nasmehom rekla:»Љe vedno so tukaj. Imamo jih v naљem jeziku.«

* * *

Daria Borovski v svojem pisanju nosi nekaj svojega sonarodnjaka Иehova, lahkotnost pri pisanju, pri kateri je vztrajal, obиutljivost za drobne detajle, za vse drobne иloveљke slabosti, neиimrnosti, strahove, hrepenenja. V kratkih zgodbah, napisanih z nekakљno lahkotno neposrednostjo in s sveћim hu– morjem, razgalja vso paleto иloveљkih sla– bosti, ki se jih, ujeti v svoje male drame, ne zavedamo, razkriva pa tudi иustva, ki smo jih potisnili nekam globoko in pozabili.

Na to nas spomni prva zgodba v zbirki, prvoosebna izpoved deklice, ki se sredi strahot druge svetovne vojne izgubi v gozdu in tam prestraљena, osamljena naveћe stik z divjo ћivaljo. Perspektivo do» naљega od– raslega «sveta nam obrne prvoosebna pri– poved deklice – dojenиice, ki opazuje svet starљev iz svojega poloћaja na kahlici; atmosfero odraљиanja prikliиeta pripoved najstnice, ki doћivi svoj prvi – navidezno po– nesreиeni odrski nastop ali duhovita zgod– ba o zaиetkih prve ljubezni. Tu je љe neobiиajno strukturirana zgodba s perspektive malega иloveka v sooиenju s peterburљko birokracijo, pa atmosferska zgodba v letoviљиu ob Иrnem morju, ko obvladane rituale gostov v hotelski zajtrkovalnici na terasi prekine nepriиakovan dramaturљki zasuk – galeb, ki nehote v enem samem sunku razkrije skrbno nadzorovane maske gostov, v bralcu pa sproћi prisrиen smeh.

Pri vsaki kratki zgodbi se nehote v tebi nekajnasmehne, zatokerprepoznaљsvojemale nepotrebne drame, drobne pomanjkljivosti, se pogledaљ v ogledalo, ker prepoznaљ, kot bi rekel Иehov, da je ћivljenje paи takљno, kot je, niи vzviљeno, niи pompozno, ampak predvsem polno vsakodnevnih, tudi banalnih dogod– kov, ki vsi tkejo naљo vsakdanjost. Z Dariini– mi zgodbami se spomniљ prvih zaljubljenosti, prvih stisk, prvih travmatiиnih dogodkov in nanje pogledaљ z neћnostjo in s humorjem.

Vesna Milek novinarka, pisateljica,

TV-voditeljica, filmska igralka

O AVTORICI

V Bibliji je 800-krat zapisano, da je naloga иloveka biti sreиen in sreиno ћiveti. To je spodbudilo Dario, da je zaиela zapisovati zgodbe in utrinke iz ћivljenja, v upanju, da bodo ljudem pomagale do nasmeha. Tako se je rodila ta knjiћica. Vse zgodbe v njej so resniиne.

Daria Borovski se je rodila v Sankt Peterburgu v Rusiji, ki se je v иasu njenega otroљtva imenoval Leningrad. V svojem rojstnem mestu je obiskovala fakulteto, kjer je diplomirala iz љpanskega in angleљkega jezika. Nekaj let je predavala oba jezika in ruљиino na Madћarskem. Zdaj ћe dvajset let ћivi s svojo druћino v Sloveniji, kjer pouиuje ruљиino in angleљиino ter preuиuje modros– ti in starodavna znanja slovanskih narodov.

ZAHVALA

Иe bi mi љe leta nazaj nekdo dejal, da bom nekoи napisala knjigo, bi mislila, da je ta иlovek malo иudaљki. In zdaj… DOBER DAN! Sem avtorica te knjige. Seveda se niи ne bi dogodilo brez pomoиi in podpore mojih sorodnikov in prijateljev.

Najprej bi se zahvalila mojemu moћu, ki je preћivel vse viharje mojega ustvarjalnega procesa in ki mi je dal dragocene nasvete ter me povsod podpiral.

Najlepљa hvala slovenskemu pesniku, pi– satelju, prevajalcu in kritiku Aleљu Љtegru, ki me je izzval, da zaиnem pisati, ter slovenski pisateljici, novinarki, televizijski voditeljici in filmski igralki Vesni Milek, ki mi je bila v podporo ob samem zaиetku mojega pisa– teljskega ustvarjanja in tudi kasneje.

Zahvaljujem se prijateljici Evi Љkobalj, lektoricama Kristini Jamљek in Luciji Kuntner za potrpeћljivost, pomoи in razumevanje pri nastajanju te knjige.

Ruska pisateljica Olga Zupan mi je bila vzgled in je z mano delila svoje dragocene izkuљnje o pisanju literarnih del in samem procesu publikacije.

Lingvistka in prevajalka Irina Simiи mi je vestno popravljala napake in potrpeћljivo prebirala љe nedokonиane zgodbe. Hvala!

Najlepљa hvala in mnogo ustvarjalnega uspeha ћelim mladi in talentirani slikarki Evgeniji Kondraљkini, ki ji je z lahkoto, obиut– ljivostjo in s prefinjenostjo uspelo prikazati bistvo posamezne zgodbe.

Ћelela bi se zahvaliti mojim sorodnikom po moћevi strani: Valentini, Denisu, Galini, Olegu in Arini ter tudi mojim hиerkam, mojim starљem in prijateljici Olesi za predlagane resniиne zgodbe in podporo v иasu pisanja.

Posebno zahvalo izraћam znanemu ru– skemu pesniku, avtorju veи kot desetih pe– sniљkih zbirk, lastniku veиih literarnih nag– rad, akademiku Borisu Burmistrovu, ki me je ogromno nauиil, mi pomagal ter navduљil in ki je bil prvi, ki me je klical Pisateljica. To mi veliko pomeni.

«Ko je junija 1941 Tretji rajh napadel Sovjetsko zvezo, niso resno naиrtovali zasedbe Leningrada (Sankt Peterburg); odloиili so se, da bodo namesto tega mesto izstradali. 8. septembra 1941 se je tako zaиela 900-dnevna blokada mesta (obleganje Leningrada), ki je trajala vse do 27. januarja 1944 in zahtevala 800.000 ћrtev. Zaradi prestanega med vojno je mesto kot prvo v Sovjetski zvezi dobilo naziv ‘mesto heroj’. Ves ta иas se je lahko oskrbovalo le pozimi prek zamrznjenega Ladoљkega jezera, po t. i. Poti ћivljenja.«

(Wikipedija)

SREИANJE

«Kako si ti prijazen pes! Tako lepo bel, puhast in mehek! Kako lepe иrne oиi imaљ in gobиek! Jezik ti visi iz ust, ker si tako tekel, kajne? Si utrujen, ljubиek moj? Te lahko malo poboћam? Ti moj kuћa, ti!«

Rada imam ћivali in one to dobro иutijo. Le zakaj se jih nekateri ljudje tako bojijo? Ljudje moramo imeti radi ћivali. Tudi oni bi lahko preћiveli marsikaj hudega tako kot sem jaz …

Pred mnogimi leti je bila vojna. Takrat sem bila љe deklica. Ћivela sem v Leningradu. Vse svoje ћivljenje, иe ne љtejem let evakuacije, ћivim v tem mestu, v kletnem stanovanju v srediљиu mesta. Ko so Nemci oblegali mesto, je bilo grozno. Prvo leto obleganja je љe kar љlo, saj nihиe ni slutil, kaj vse nas иaka, potem pa … Zdaj se mi zdi, da je bilo najhuje spomladi, med prvo otoplitvijo, ko so se mrliиi, ki so leћali po ulicah, zaиeli odtajati. Vsa ta umazanija in smrad … Kanalizacije in vodovoda ni bilo veи, vse je bilo uniиeno!

Bombardiranje, stradanje, ruљevine, iz– guba najbliћjih in najdraћjih … in potem љe tisti grozljivi smrad! Bog ne daj, da bi љe kdo moral preћiveti kaj takљnega! O, moj Bog, tega res nikomur ne ћelim! Ljudje bi morali ћiveti v ljubezni …

«Kako prijazen pes si ti, tako neћen, ti kar pojdi, pojdi …«

Dobri ljudje so mi v иasu obleganja pomagali, da sem sploh priљla na tovornjak, na Pot ћivljenja. Imela sem sreиo, ostala sem ћi– va. Naљ tovornjak je љe uspel priti na varno, takoj za nami pa jih je љlo kar nekaj pod led. Otroci in starci, groza, pod led so љli …

Mene so poslali v mestece na obrobju Leningrada. Bila sem zelo љibka in izиrpana. Takoj ko sem lahko spet stala na nogah, some odpeljali v gozd, k partizanom … Do konca vojne sem bila kurirka. Po tem, ko sem bila v obleganem Leningradu, lahko reиem, da sem bila v gozdu sreиna … No, saj stradali smo vsi in povsod … Bil je neznosen mraz in smrt, povsod je bila smrt. Ampak bila sem mlada, polna domiљljije, prenaљala sem sporoиila, po gozdu, povsod okrog mene pa je bilo lepo … Tako lepo je bilo, da je jemalo dih. Trudila sem se, da ne bi mislila na Nemce, da me ne bi bilo tako strah, zato sem mislila na svoje bodoиe sreиno ћivljenje, tako kot vsa mlada dekleta. Tako sem preћivela љe en dan. Zveиer sem popila vroи иaj, se pogrela … To je bila sreиa.

Na koncu vojne sem poznala gozdove okrog Leningrada kot svoj ћep, ampak to je bilo potem, ko sem jih bila ћe navajena. Na zaиetku pa je bilo teћko, vse steze in jase so se mi zdele enake. Bila sem mestni otrok, љe jelke in bora nisem loиila. Starejљi tovariљi so me potrpeћljivo uиili. Љe danes sem jim hvaleћna, zares sem imela sreиo.

«Glej, glej, kuћa, spet si tukaj! Kako prijazen si in kako mehko dlako imaљ!«

Na zaиetku so nas poљiljali v parih, da bi se hitreje uиili. Toda to je bilo dosti bolj nevarno, pa љe ljudi je primanjkovalo. Takoj ko sem se bila sposobna sama lotiti naloge, so me pos– lali v drugo partizansko postojanko.

Ponoиi je sneћilo in zgodaj zjutraj, ko sem zlezla iz zemljanke, je bilo povsod vse belo. No, bilo je belo kot pasji koћuh. Ko sem odhajala, je bil gozd povsem drugaиen … Zaиutila sem, da hodim v krogih, zebe me, zmrzujem, laиna sem … Poleti lahko tukaj najdeљ kakљno jago– do, gobo, љe celo иe poћveиim malo trave, je takoj bolje, zdaj pa je vse prekril sneg …

Bila sem tako utrujena. Priљla sem na neko jaso. Pod drevesom je bil љtor. Sedla sem nanj. Kako naprej? Nenadoma sem nad seboj na veji zagledala maиko. Njene oиi so bile laиne, bila je izstradana. Imela je kratek rep. Zelo se mi je zasmilila. Uboga zverinica! Ljudje se bojujejo med seboj, nedolћne ћivali pa trpijo! Pomi– slila sem, da je njen rep odstreljen. Veste, koliko ћivali je poginilo zaradi izstrelkov, min, bomb, poћarov?! Potem pa љe te mrzle pasje zime! Tudi ћivali niso imele иesa jesti.

Domaиe ћivali, tiste, ki jih niso pojedli, so иisto podivjale. Povsod, kjer so le mogle, so iskale hrano.

Gledam in gledam to maиko, se pogovarjam z njo in se ji zaиnem opraviиevati, naj mi oprosti zaradi иloveљkih neumnosti. Povem ji, da tudi mene zebe, da sem laиna in da sem se izgubila v gozdu … Povem ji, da se bo tudi ta neumna vojna enkrat konиala in da bomo vsi spet ћiveli v miru … Ljudje bodo pomagali ћivalim in ћivali ljudem. Maиka se pomiri in me zaиne pozorno posluљati. Zdelo se mi je, da sem ji povedala vse o sebi, иeprav na kratko.

Nenadoma zasliљim hrup in ropotanje motorjev. Nad gozdom letijo nemљka letala. V takem primeru moraљ objeti deblo drevesa, saj te na snegu opazijo. Kako me je bilo strah! Nenadoma je uboga maиka skoиila na vse љtiri taиke, se usloиila in najeћila ter zaиela pihati … Ћelela sem ji pomagati, zato sem jo poklicala, a se ni zmenila za moje klice. Videlo se je, da je иisto podivjala. Zasmilila se mi je. Stekla sem k drevesu, na katerem je иepela, in objela deblo. Ona je sedela zgoraj, na veji, napeta kot struna, jaz pa sem stala tik pod njo. Tresla sem se od strahu in mraza. Le kako naj ji potem pomagam? Samo z besedami. Letala so odletela, nehalo je ropotati, jaz pa sem jo spet zaиela tolaћiti. Mogoиe sploh ne veи toliko zaradi nje, temveи zaradi sebe. Љe vedno je bila vsa napeta in najeћena, љe vedno mi je pozorno sledila s pogledom in svoje taиke ni hotela veи poloћiti иez vejo. Ne vem, kako dolgo sem se pogovarjala z njo, stojeи tik pod njeno vejo; godrnjala je, meni pa je bilo vedno laћje. Izrazila sem vse svoje gorje, ni me bilo veи strah. Pojedla sem malo snega in oћivela sem. Morala sem nadaljevati pot. Poslovila sem se od ћivalce. Nisem je povabi– la s seboj, saj je nisem imela s иim hraniti. Ta– ko je ona ostala tam, na veji, jaz pa sem odљla.

«Dober pes, poglejte, roko mi je polizal.

Kako hvaleћen mi je, da ga boћam.«

No, kasneje sem izvedela, da to ni bila domaиa maиka, ampak divja, ris. Gozdar mi je razloћil, da je ris dosti veиji kot udomaиe– na maиka, иesar pa takrat nisem opazila, saj je sedel na veji. Ris ima na uљesih иopke, njegov rep pa je kratek. Sit ris redko napade иloveka, laиen pa z lahkoto, љe posebno, иe vidi, da je иlovek izиrpan, bolan ali ranjen. Pogosto napade z viљine in takrat je љe posebno nevaren. Gozdar sam je videl, kaj ostane od ћrtve po takљnem skoku.

Toda dobro vem, da иe divja ћival zaиuti neћnost in ljubezen, ne bo nikoli napadla, tudi иe je sama laиna in prestraљena. Иe pred njo stoji utrujen in laиen otrok, ne napade. Z njo sem se takrat pogovarjala iskreno in iz srca. Zares se mi je smilila … in to mi je reљilo ћivljenje. Ljubezen in soиutje sta mi pomagala preћiveti.

«Vaљ pes je zdaj spet stekel k svojim prijateljem. Poglejte, kako lepo se igrajo skupaj, ne lajajo drug na drugega, prijatelji so … In prav je tako, tako mora biti – v miru bi morali ћiveti! Vsi v miru in ljubezni.«

NA KA I

Moj bog, kako vљeи mi je tukaj! Tako prijetno je biti sama in brez odveиne pozor– nosti odraslih! O, prav gotovo imam rada, ko se vrtijo okoli mene in se trudijo, da mi ugodijo. A ko jih je preveи, teh odraslih, kot na primer danes, me zaиne njihova prisotnost utrujati. To je odliиna ideja moje mamice, da me je posadila na kahlico tukaj na dvoriљиu.

Tukaj, v kotu med hiљo in lesenimi stopnicami, je prijetna senca, pa tako tiho, иisto tiho je in pred mojimi oиmi se odpira pogled na celo dvoriљиe. Na eni strani je ograja iz pletenih vej. Na drugo stran te ograje ne morem sama; tja lahko pridem samo v naroиju odraslih ali иe me peljejo v voziиku. Nikakor pa si ne bi ћelela tam znajti sama. Onstran te ograje je bolje biti skupaj z mamico ali oиkom. Za vsak primer.

Na drugi strani dvoriљиa se vidi poslopje s svinjakom in kurnikom. Tako prvi kot drugi sta trdno zaprta. A kljub temu lahko sliљim kruljenje praљiиev in kokodakanje kokoљi. Tako rada boћam piљиance. Te male kokoљke pazljivo drћim za boke in иutim, kako jim bije srce. Tako topli, puhasti, mehki, lahki, ranljivi in neћni so. Rada jih drћim v rokah. A ti odrasli ne razumejo, kako lepo nam je skupaj. Le za kratek иas mi jih dovolijo drћati v rokah in sploh ne opazijo mojih protestov, ko mi vzamejo piљиanиka iz rok. Ko bom malo zrasla in bom lahko bolj samostojno hodila, bom sama vzela piљиanиka v naroиje.

Moja kahlica mi je zelo vљeи. Zdaj, ko sem se je navadila, vidim, da je pravzaprav zelo udobna. Ugotovila sem tudi, da je mnogo bolje imeti suho in иisto obleko kot mokro. Mamica mi seveda mokra oblaиila takoj zamenja, ampak vseeno… Vиasih potrebuje иas, da opazi, da sem mokra, in potem љe, da me sleиe. Nee, kahlica, je resniиno super stvar. Moji starљi so tako ponosni in odrasli navduљeni, ko vidijo, da na kahlici nisem sedela zaman. Takrat sem se pripravljena љe bolj potruditi. Prav zares!

Ko se poиutim varna in ko sliљim skozi odprta vrata glas moje mamice, takrat rada razmislim o ћivljenju, o svetu, ki me obkroћa, o teh odraslih, ki – ne vem, zakaj mislijo, da иe sem majhna, da niиesar ne razumem, niиesar ne vem in nimam svojega mnenja. Mimogrede, opazila sem, da moja mamica razume ljudi precej slabљe od mene. Ampak zdaj ona to ћe ve in zato mi je konиno bolj pripravljena prisluhniti. A koliko me je to stalo! Bila sem prisiljena cele ure kriиati na vse grlo, da bi moja mamica konиno razumela, da jo s tem opozarjam pred nevarnostjo ob tem ali onem иloveku. Zdaj zadostuje, иe se malce spaиim in s tem napovem jok, ko se spet neka nova tetka vsiljivo sklanja nad mano s svojimi osladnimi

«oh «in» ah«, kot da bi bila navduљena nad mano, a v resnici bi od zavisti bila priprav– ljena zaduљiti mene in mojo mamico. Takrat me mamica hitro pograbi v naroиje in me odnese proи. Proи od zla. Za vsak primer, da se ne bi kaj slabega zgodilo. Sreиo imam, da je moja mamica tako pripravljena na uиenje, da je tako pametna. Pri sosedih imajo Petrиka. Ћe vse naиine je preizkusil, a njegovi starљi se niиesar ne nauиijo. Ne, nima sreиe z njimi. Njegovi so malce trapasti. Ћal mi ga je.

Zakaj je praљiи tako glasen? Saj se mu je иisto zmeљalo! Zakaj se zaganja v vrata? Ka– kљen hrup dela! Joj, kaj pa je to? Vrata svinjaka so se sunkovito odprla. O, bog! Zver je zdivjala na dvoriљиe! Ooo, kako je ogromna! In kru– li! Hm, mogoиe bi morala poklicati odrasle. Ah, ne, ne da se mi. Saj je daleи proи. Ojoj, ali bo ta zver priљla sem? Naj zakriиim ali raje ne? Kako ogromen rilec ima! In zobe! Oиi pa tako majhne, da se izgubljajo v velikanski glavi. Fej, ogabna zverina je. Naj zakriиim? Joj, name gre! Gromozanski stvor! Zakriиi! Zakriиi! Aaa! Uauaua! Sliљali so, oh, kako zanimivo, љe bom: uauaua! Pri mamici v naroиju se mnogo bolje vidi, kaj se dogaja. Glej jo, lastnico, staro ћeniиko, kako je smeљna, ko lovi zverino po dvoriљиu. S tanko љibo maha pred sabo in jo preganja. Ne, mamica, ne odnesi me v hiљo! Zanima me, kaj se bo dogajalo.

Zverina se je zataknila med vrati ograje. Vauuu, noro dobro. Kakљen direndaj! Vsi teиejo! Vsi vpijejo! Ja, to je zame! To je prava stvar! Kaj takљnega se pri nas ne dogodi prav pogosto.

Aja, иisto sem pozabila! Mogoиe bi bilo primerno, da љe malo zavpijem. Drugaиe bodo odrasli ћivиni, saj v takљnih situacijah vsi priиakujejo od dojenиka, da joиe. Uauaua… uaua … ua… Enkrat sem se ћe poskuљala normalno obnaљati, a je starљe tako zaskrbe– lo, da so me nemudoma odpeljali k zdravniku. Bolje bo, da se malce zjoиem. Uauaua… uaua… ua…

No, tako, zdaj me mamica krepko stiska k sebi. In to je tako prijetno. Ћe zaradi tega se je splaиalo. Zelo. Oиke mi postajajo teћke. Treba bo malce zaspati, razmiљljala pa bom kasneje.

MARABU

«Marabu! Marabu, daj mi svinиnik!«

«Ne dam ti ga!«

«Noj Marabu, ne bodi zoprna! Daj mi svinиnik.«

«V redu. Na, vzemi ga, samo pazi, da mi ga vrneљ.«

Ura fizike. Na nek иuden naиin se je zgo– dilo, da je љola za kar nekaj иasa ostala brez veиine uиiteljev. Nekateri so љli na zelo pomemben seminar, drugi pa so zboleli. Zaradi tega smo imeli ћe drugi teden na urniku samo fiziko in angleљиino. Uиiteljica fizike je danes iskreno priznala, da veи ne ve, kaj naj dela z nami, saj smo predelali ћe celoletno snov, pa tudi vse naиrtovane laboratorijske in individualne vaje. Povedala nam je, da zdaj potrebuje nekaj иasa, da za nas pripravi zanimiv intenzivni pouk fizike. Nato nam je na tablo napisala dolg seznam vaj, ki naj bi jih reљevali v tiљini, ona pa se je zaprla v svoj kabinet. Bili smo ћe dovolj stari, da smo razumeli, da иim tiљji smo, tem manj pritegnemo nezaћeleno pozornost uиiteljice, s tem pa si zagotovimo manj naloge. Zato nas je vseh љtirideset le љepetalo.

«Marabu! Ej, Marabu! A imaљ ravnilo?«

«Imam, pa ne dam.«

«Ne bodi tako sebiиna… Noj Marabu, nujno potrebujem ravnilo.«

«Saj si mi ћe svinиnik vzel, pa mi ga nisi vrnil.«

«Иe pa ga љe zmeraj rabim! Oboje potrebujem.«

«Na, vzemi. Samo ne pozabi mi ga vrniti. «V tem razredu so bile mize v љtirih vrstah.

S svojimi prijateljicami sem sedela v иetrti

vrsti od vrat, pri oknu. Igor Mihajlov, Garik, pa je sedel skoraj na sredi razreda in me od tam kar naprej draћil. Garik je bil najveиja mora uиiteljev. Bil je zelo bister, a je redno»љprical «pouk in seveda ni delal domaиih nalog. Zato njegove ocene, milo reиeno, niso bile ravno najboljљe. Poleg tega se je med poukom zelo rad љalil ter neprimerno odgovarjal uиiteljem; spadal je v skupino љolskih huliganov. Ampak midva sva se dobro razumela in bila dobra prijatelja. Pravzaprav sem se, zahvaljujoи prav temu prijateljstvu, v skupini naљih fan– tov poиutila dosti bolj samozavestno.

«Marabu! Daj radirko!«

«Garik, pusti me pri miru! Motiљ me!«

«Samo radirko mi daj in to je vse!«

«Na, vzemi! Zakaj za vse prosiљ samo mene? Sediљ sredi razreda, vsi okoli tebe imajo radirke, lahko si jo sposodiљ tudi pri drugih.«

«Tvoja mi je bolj vљeи! Marabu, a si ћe videla Komarja?«

«Ne, nisem. In kje bi ga lahko videla?«

«Glej ga, no! A ga ne vidiљ? Tam je. Pri vratih sedi. Priљel je na obisk.«

Komar – to je Mitja Komarov. Ko sem ga zadnjiи videla, je bil drobcen fantek, za pol gla– ve manjљi od mene, s љtrleиimi uљesi in pegi– cami po nosu. Z nami je hodil v љolo do osme– ga razreda, potem pa je љel na tehniљko љolo.

Komar je bil zaljubljen vame. To sem izvedela od samega Garika in bila sem zelo preseneиena. Komar se je zelo иudno obnaљal za zaljubljenega fanta. Ni se mi posmehoval, ni me draћil z grdimi besedami, ni me vlekel za lase in nasploh ni nikoli delal niи grdega. Ni mi vsiljeval svojega prijateljstva in ni me muиil z odveиno pozornostjo. Zato sem na zaиetku celo dvomila o Garikovih besedah, da je Komar resniиno zaljubljen vame. Toda nekoи sem sluиajno opazila, da so njegova uљesa, ko sem ga pogledala, postala rdeиa. Takљno njegovo obnaљanje je v meni zbudilo spoљtovanje do njega in zaиela sem se celo zanimati zanj. A niи veи od tega. Vиasih sva se pogovarjala o љoli in soљolcih. Sreиevala sva se na zabavah pri najinih skupnih znancih. Bila sva dobra prijatelja. In љele kasneje, ћe po koncu osmega razreda, sem se zavedla, da je Komar prevzel nase neke vrste odgovornosti zame. Vse to pa je poиel zelo neopazno in prefinjeno. Na primer, zelo preprosto je bilo zame najti kakљno mojo stvar, ki so mi jo fantje pri svoji igri skrili, ali pa me je v prenapolnjeni jedilnici иakal najbolj udoben stol; in ћe na koncu osmega razreda sem pogosto naљla roћico na svoji mizi. Mislim, da se je Komar takrat ћe odloиil, da zamenja љolo in se je na ta naиin poslavljal od mene. Globoko v sebi sem mu bila zmeraj hvaleћna za tak odnos in upam, da je tudi on to dobro иutil.

«Garik, kje je?«

«Tam pri vratih je, pred Marino sedi. Ga vidiљ?«

«A je to Komar? Se hecaљ?«

«Ja. To je on. Se je spremenil, kajne?«

Kje pa! Ne samo da se je spremenil, to je иisto drug иlovek! Celo ko sedi, se lahko vidi, da je to visok in vitek mlad moљki s љirokimi rameni, zelo lep, predvsem pa zelo samozavesten. Kje pa so njegova uљesa? Kam se je skril tisti fantek s pegicami po nosu? Kakљna sprememba!

«Marabu, zapri usta! Kaj ti je? Si pozabila govoriti?«

Da. Res je! Ostala sem brez besed. S Ko– marjem sva se spogledala, se nasmehnila drug drugemu in njegova uљesa so takoj postala rdeиa. Res je, to je Komar!

«Marabu! Noj Marabu! No, Marabu, vzemi svojo radirko! Marabu, takoj jo vzemi, drugaиe jo bom poћrl!«

«In zakaj prav Marabu?«je nenadoma na glas vpraљal Komar. Vstal je in konиno so ga lahko vsi videli. Po razredu se je zaиelo љepetati.

«Dober dan vsem, ki vas danes љe nisem videl. A mi lahko poveste, zakaj Daљo kliиete Noj Marabu? A vi sploh veste, kako ogaben je ta ptiи? Pogledal sem v leksikonu. Najprej: ptiи marabu ni noj, ampak je vrsta љtorklje. In drugiи: to je zelo velik, pleљast ptiи, ki ima ogromen, moиan in malce zaobljen kljun. Na glavi mu љtrlijo trije laski, glava in dolg vrat pa sta umazana, kot bi bila popacana z odvratnimi rjavimi madeћi. Trup stoji na moиnih, takih grdih (razљiril je po tri svoje prste na vsaki roki, tako da sta se najveиji in najmanjљi drћala skupaj) rumenih nogah! Zares je zelo ogaben!«

V razredu je nastala popolna tiљina. Mitja je tako natanиno in barvito opisal ubogega in grdega ptiиa marabuja, da se mi je ta kar zasmilil, ko pa sem se tega zavedla, se mi je nenadoma vse skupaj zazdelo zelo smeљno.

«Ubogi grdi ptiи!«sem zakriиala, nato pa sem se zaиela glasno smejati.

V tistem trenutku se je zbudil ves razred. Vsi smo se smejali in pozabili na vse. Uиitelji– ca je pritekla iz svojega kabineta in nas naj– prej skuљala umiriti, toda kmalu je spoznala, da je to nemogoиe, in se je zaиela z nami vred smejati.

«Daљa, Daљa… Posluљaj me, ne bodi jezna name, prosim…«

Med odmorom me je Garik ustavil na hodniku. Prestopal se je z ene noge na drugo in pozorno gledal v svoje superge.

«Noj sem te klical zato, ker imaљ dolge noge, dolg vrat in veliko rit. In Marabu – to je nastalo zaradi tega, ker zelo lepo zveni in ti zato zelo pristaja. Pa nisem vedel, da je ta ptiи tako ogaben.

Le zakaj potem tako grdega ptiиa kliиejo s tako lepim imenom?«