Текст книги "Sreиanja"

KAKO SEM POSTALA ZVEZDNICA

To je to! Moja noga nikoli veи ne bo prestopila praga te fakultete! Ljubi bog! Kako me je sram! Le kako mi je uspelo narediti takљno ‘sranje’?! Moja uљesa љe zdaj ћarijo, kot bi ob njih kdo drћal priћgano vћigalico. Sonja, Sonja, le kako moreљ biti takљna!

«Naredi tako! Poj! Ne poj! Jaz pojem samo v љpanљиini…«

Jaz pa ne znam љpansko! Љele pred me– secem dni sem se zaиela uиiti љpanљиino! Joj, kako me je sram! Le kako sem se lahko znaљla v takљni godlji?

Vse skupaj se je zaиelo med vpisom na fakulteto. Pravzaprav se je zaиelo z vpraљalnikom; tam, pri toиki Vaљe prosto– иasne dejavnosti sem morala zaradi komisije obvezno nekaj napisati. In sem napisala: zelo rada pojem v pevskem zboru. Hvala bogu, da sem bila dovolj prebrisana in nisem napisala, da sem konиala glasbeno љolo, smer klavir. Иe bi љe to izvedeli, bi me zdaj mladinci iz ZSMS na fakulteti dobesedno prisilili, da na tem trapastem nastopu pred љtudenti vojaљke akademije igram љe na klavir. Sicer pa, kdo ve, morda bi bilo na klavirju boljљe?! V tem primeru bi se vsaj sama odloиala… Sama?

Ne, ne! Jaz sploh noиem veи nastopati! Noиem ne peti, ne igrati, ne deklamirati – ̶ niиesar noиem! In kaj zdaj? Kako bom zdaj sploh lahko љe hodila na fakulteto?

Potem pa љe ta predsednik mladincev, ki mi je tako neprijetno siknil na uho:»Napisala si, da pojeљ, torej poj! Иe pa za to potrebujeљ pevski zbor, ga sama organiziraj. A svetujem ti, da v tem primeru najdeљ Sonjo Gureviи iz tvoje skupine, ki je prav tako napisala, da poje in igra kitaro.«

In tako sem spoznala Sonjo. Tudi ona mi je ћe takoj na zaиetku povedala, da je petje napisala samo zaradi komisije, da v resnici poje samo v љpanљиini, da je kitaro vzela v roke љele pred kratkim in da igra zelo slabo.

Sonja ћe dobro govori љpansko. Kot prvi tuji jezik je imela vedno љpanљиino. Zato sem bila prisiljena pozorno posluљati, kaj in kako naj naredim.

Po pravici povedano: Sonja je pravi иudeћ! Biti z njo je veselo in zanimivo. Sicer si nisva иisto niи podobni, љe na videz ne: ona je malo viљja od mene in zelo lepa. Ima ogromne иrne oиi, svetlo belo polt in иrne lase. Veliko se smeji in z njo ni nikoli dolgиas. Ko sva skupaj, иas hitro mine.

Priznam tudi, da sem rada pela z njo. Seveda do tega nastopa vиeraj. Jaz љe ne znam љpansko in Sonja mi je pomagala, da sem se besedilo dveh љpanskih pesmi, Mari Љabel in La Bamba, nauиila na pamet. In ravno zaradi te Bambe – ̶ bombe sva se osramotili…

Pa tako lepo je bilo vse skupaj – do vиeraj. Sonja se je s Kubanci iz иetrtega letnika, ki љtudirajo fiziko, celo zmenila, da naju posluљajo ter popravijo najino intonacijo in izgovarjavo. Kubancem je bilo vљeи… Res je, da so bili preseneиeni, da sva karnevalsko pesem peli tako zelo resno, ampak vseeno jim je bilo vљeи! No, vsaj tako so rekli.

Po drugi strani pa je Sonja sama kriva. Kaj pa ji je bilo treba tik pred nastopom zahtevati od mene, da pri refrenu kriиim» La Bamba!«. Saj nisva tako vadili!

Ojoj, poиutim se, kot bi љe zdaj stala na odru. Reflektorji svetijo na naju, pred mano je mikrofon, na levi, meter stran, stoji Sonja s kitaro. Tudi ona ima mikrofon. Pred nama je popolna tema. Ta tema diha in si naju pozorno ogleduje, prisluљkuje nama. Zdi se, kot da je brez obraza, da je le ogromno ћivo bitje s иustvi. Obиutek te prisotnosti je bil tako moиan in neobiиajen, da me je strah, ki sem ga zaиutila, ko sva priљli na oder, povsem minil. Ko sva peli, je bila le tema… le kako naj to povem? V tistem trenutku se mi je zdelo, da me je ta tema posluљala; kot da sem jaz dirigentka, ona pa je orkester, ki odreagira na vsak dirigentov gib. Ta obиutek je bil zame sicer nov, a zelo prijeten in zanimiv. Do refrena La Bamba, seveda.

Ko naj bi se ta refren zaиel, sem zasliљa– la, kako je Sonja zapela obljubljeni:»Trrr …«in v tistem sem jaz, kot je to ona od mene zahtevala, posluљno vzkliknila:»La Baambaaa!!!«… in potem… tiљina… popolna tiљina …, takљna tiљina, da se mi je zazdelo, da sliљim korake na hodniku za dvorano. V dvorani, v tej иrni temi z nekaj sto gledalci je vse otrpnilo v priиakovanju, a pri naju na odru je bila tiљina…

Imela sem obиutek, da se je vse to na– daljevalo brez konca. Nisem vedela, kaj se dogaja, zakaj ne sliљim kitare in kaj naj naredim. Z levim oиesom sem na skrivaj poskuљala pogledati, kaj se dogaja s Sonjo, ampak ona je le nepremiиno stala s kitaro v rokah pred mikrofonom.

Potem sem zasliљala njeno hihitanje. Ko se Sonja smeji, se zdi, kot da sliљiљ zvonиke. V popolni tiљini se je zaиela smejati v mik– rofon. V tistem sem se povsem avtomatiиno tudi sama zaиela smejati. In tako sva se smeja– li v mikrofon, vse dokler nisva zasliљali sme– ha tudi iz teme pred nama. Takrat sva ћe stekli z odra in se skrili za zaveso, cela dvorana pa je planila v tak gromki smeh, da se je vse treslo.

Oni so se љe dolgo smejali, midve pa sva se skrivali pred njimi; bilo naju je, preprosto reиeno, sram. Komaj sva doиakali konec koncerta in ko so ugasnili luиi in se je zaиel ples, sva se na skrivaj splazili iz dvorane.

Sonja je rekla, da sploh ne bo veи hodila na fakulteto. Tam, na odru, se je zaиela smejati samo zaradi tega, ker sem jaz menda tako smeљno vzkliknila tisto trapasto La Baambaaa! Se opraviиujem! Nisem љe konиa– la s poglavjem fonetike љpanљиine na fakulte– ti! In kako bom zdaj sploh љe љla tja?! Tako dolgo sem se trudila, da me sprejmejo… Toliko energije sem vloћila v to… Zdaj pa? Adijo, moje dolge lepe sanje!

Samo malo bom poиakala, da se pre– davanja zaиnejo in da bodo ljudje odљli v avlo, da mi ne bo treba nikogar sreиati na hodniku. Hvala bogu, da nikogar iz naљe skupine, razen naju s Sonjo seveda, ni bilo na nastopu… Da, tako bom naredila.

Иakaj no malo, a tako? Predavanja so se ћe zaиela. Samo neopazno moram priti v naљo predavalnico… Ufff! Kako so teћka ta vrata…

«No, pa je priљla! Tukaj je sedaj љe naљa druga zvezdnica! Иestitamo! Иestitamo! Иestitamo! V imenu mladincev in vseh љtudentov na naљi fakulteti se vama s Sonjo zahvaljujemo za najboljљo toиko vиerajљnjega nastopa. Punci, tako sta sprostili vzduљje s svojim neobiиajnim, originalnim in izsto– pajoиim nastopom, da smo imeli najboljљi љtudentski ples na vojaљki akademiji, odkar obstaja naљa pedagoљka fakulteta. Љkoda, da vaju ni bilo na tem plesnem veиeru, saj smo se vsi imeli zelo lepo, zahvaljujoи prav vama. In zdaj seveda vsi z veseljem priиakujemo vajin naslednji nastop. Љe enkrat vama иestita– mo za vajin velik uspeh!«

JOLI

«Daљa, a si predstavljaљ, da ћe dva tedna iљиem иistilo za zlato. V trgovini so mi rekli, da ga nimajo na zalogi, pa tudi tega ne vedo, kdaj bodo dobili novo blago. Res ne vem, kaj naj naredim. Kar nekaj zlatnine se mi je nakopiиilo. Saj veљ, kako jo imam rada… In zdaj je ћe иas, da bi vse skupaj oиistila, pa nimam s иim. Ne maram zanemarjenega zlatega nakita. Trapasto pa je tudi to, da me je sram, da je nakit ћe umazan in ga zato ne nosim; иe pa ga ne nosim, se ne poиutim dobro, ker sem tako navajena nanj. Posluљaj, a imaљ mogoиe ti to иistilo doma? Mi ga lahko posodiљ, jaz pa ti ga bom vrnila, takoj ko ga dobim v trgovini?«

«Joli, nisem razumela, kaj toиno potre– bujeљ. Je to amonijak.«

«Ne, zakaj bi potrebovala amonijak?

Potrebujem samo иistilo za zlato.«

«Da, toda katero? Ima to иistilo kakљno ime?«

«Seveda, imenuje se Иistilo za zlato. To je krema.«

«Zanimivo! Pri vas se da kupiti tudi take stvari?! Ko sem љe ћivela v Sovjetski zvezi, niti sliљala nisem za kaj takega. Иe je kdo pri nas imel zlat nakit, ga je иistil z amonijakom.«

«A res? In kako lahko zdrћiљ v tistem smradu, ko ga иistiљ z amonijakom?«

«Zakaj bi ga pa иistila? Nakit preprosto samo pustiљ leћati v amonijaku, dokler ni иist, in to je vse. Sama preskusi. Boљ videla!«

Ta pogovor sva imeli z Joli pred enim tednom. Sodelavki sva in se vidiva vsak dan. Ona je skoraj dvakrat starejљa od mene, a se dobro razumeva in sva dobri prijateljici. Od nje sem se ogromno nauиila in zmeraj sem zelo vesela, иe sluиajno tudi meni kdaj uspe njej dati kak dober nasvet.

Joli ћivi v bliћini stavbe, kjer je zaposlena, v majhnem, prisrиnem in иistem stanovanju. Vsak dan obiљиe svoje starљe, ki ћivijo v svoji hiљi, jim pomaga, иisti in kuha, potem pa odhiti nazaj v svoje stanovanje, saj se samo tam lahko zares spoиije in sprosti. Vsaj tako sama pravi.

Poleg tega ima Joli ljubimca. Kdo je in kako mu je ime, se ne da izvedeti. To je velika skrivnost, kajti on ima svojo druћino in prihaja k Joli samo, иe ima moћnost in иas. Ima kljuи od njenega stanovanja. Seveda ji pomaga tudi materialno. Da ji nekaj denarja, enkrat na teden ji kupi ћivila, in kar je najbolj pomemb– no, vsaj tako se zdi – Joli je najbolj vesela njegovih daril. Tudi zlati nakit, ki ga je ћelela oиistiti, so veиinoma njegova darila, иe ne љtejemo tistega, ki ga je dobila od svojih starљev.

Pravzaprav tega ne bi znala sprejeti in ne razumem, kako se da ћiveti tako, da si zmeraj v ozadju. Po eni strani imaљ moљkega, po drugi pa ga nimaљ. Kar se mene tiиe, bi raje ostala sama, kot pa da bi ћivela tako kot ona. Ampak Joli se je sama tako odloиila. Tega nisem nikoli poskusila komentirati, poleg tega pa moje mnenje v tem primeru ni pomembno.

«Joli, a si danes ћalostna?«

«Ne, samo danes ni moj dan. Zjutraj sem si raztrgala иisto nove najlonke, in to tako zelo, da sem jih morala vreиi v smeti. Sicer pa so te najlonke povzroиitelj mojega glavobola in razoиaranja. Zaniи so, predvsem pa so predrage za enkratno uporabo.

O, ko sva ћe pri tem: ћelela sem se ti zahvaliti za tvoj nasvet. Reљila si me! Hvala. Od zdaj naprej bom zlato иistila samo љe z amonijakom. A veљ, da sem kar jezna na ponudnike te kreme za zlato. Ne samo da je skoraj petkrat draћja od amonijaka, poleg tega sem potrebovala cel boћji dan za to, da sem nakit oиistila. V resnici tega sploh ni treba poиeti, samo poloћiљ ga v amonijak, da tam malo leћi, in stvar je gotova. Povej, a imaљ morda kakљen dober nasvet tudi za vzdrћevanje najlonk? A si predstavljaљ ‘veиne’ najlonke? Ha, ha, ha!«

«Pravzaprav imam res nasvet. Edina teћava je v tem, da ga sama љe nisem preizkusila. Vem samo to, da so tako delali neki moji znanci. Gotovo! Seveda ne vem, ali bo rezultat zares tako dober. ‘Veиnih’ najlonk verjetno nikoli ne bodo izdelovali, a njihovo ћivljenjsko dobo se da podaljљati. Recept je enostaven: ko so љe nove in zapakirane, jih daj za nekaj ur v zamrzovalnik.«

Ta pogovor sva imeli pred dvema dnevoma, danes zjutraj pa je Joli sijala od sreиe. Ves иas se je smejala in po tihem celo malo hihitala. Videlo se je, da teћko иaka na priloћnost za prijateljski klepet. Njeno veselje je preskoиilo tudi name.

«Daљa, a si predstavljaљ, kako se je vse to smeљno izљlo! A v vsakem slabem je tudi nekaj dobrega. In to zahvaljujoи tvojemu nasvetu. Veљ, ko si mi rekla, naj si pomagam z zamrzovalnikom, sem najprej pomislila, da to ne more biti res. Pa sem si rekla: Le kaj izgubim, иe bom naredila ta preizkus? Kaj pa иe bodo najlonke potem res bolj vzdrћljive? Najprej sem dala v zamrzovalnik samo en par. Pozneje pa љe vse preostale, ki sem jih imela doma, saj sem morala predvиerajљ– njim odtajati zamrzovalnik in je bil zato prazen. Zamrznjena ћivila sem dala ta иas sosedi. No, vsaj tako sem naиrtovala. Pa je soseda sluиajno nekam odљla in je do veиera ni bilo domov. Vmes so me poklicali starљi in sem pohitela k njim.

Ko sem se zveиer vrnila domov, me je иakalo preseneиenje. On je bil v stanovanju. Razoиaran in jezen mi je zaиel oиitati: 'Joli, le kako si mogla! A nisva dogovorjena, da bova odkrita drug do drugega? A se nisva zmenila, da bova delila med sabo vse – ne samo sreиo, ampak tudi svoje probleme? Saj veљ, da ti bom zmeraj pomagal, иe boљ potrebovala mojo pomoи. Zakaj mi nisi povedala, da nimaљ denarja za hrano? Љe dobro, da sem pogledal v tvoj zamrzovalnik. Иisto me je vrglo s tira! Koliko иasa mora biti ћe prazen, da si se odloиila, da v njem shranjujeљ najlonke?! Oprosti, najlonke ne sodijo v zamrzovalnik! Zanje si boљ morala najti kak drug prostor. Zamrzovalnik moraљ uporabljati po navodilih za uporabo!

Zdaj pa takole: tvoj hladilnik sem napolnil s hrano. Zdaj so v njem meso, ribe in zelenjava. Od zdaj naprej ti bom zato dajal malo veи denarja. In prosim, lepo te prosim, nikoli veи ne skrivaj takih stvari pred menoj! A sva se zmenila?'

Daљa, a boљ vzela mojo zamrznjeno teletino in ribe? Sosedi sem obljubila, da bom vzela svojo hrano nazaj, zdaj pa nimam prostora zanjo. In љe to! Veљ, da se mi zdi, da so najlonke zares postale bolj moиne in se ne trgajo veи tako hitro.«

KAKO SEM LOVILA LOPOVA

Kako иudovito jutro! Pomlad. Sonce. Ћvrgolenje ptiиk. Nebo je visoko, tako zelo visoko. In modro, tako zelo modro! Zrak je иist in gost. Zdi se kot voda, le da je mnogo laћji. Ko hodim, se potok zraka razpolovi pred mano, me objame in nadaljuje svoj tok, kot da me sploh ne bi bilo. Obиutek imam, da bi se zaradi sreиe, ki me preplavlja, lahko dvignila nad zemljo in poletela. Letim! Ne, plavam v tem иudeћnem potoku zraka. Kakљna lepota! Kakљen obиutek!

Gruиa ljudi se mi pribliћuje. Mnogo jih je.

Иudno, poznam jih. Prav vse.

«Pozdravljeni!«

Ne odzdravijo. Ah, ne, najbrћ se mi je samo zdelo. Kam me peljete? Pustite me! Moram domov. Jesensko listje pod nogami. Lepota.

Naљa hiљa. Vhodna veћa. Dvigalo. Doma sem. Tukaj so moji dragi in ljubljeni. Rada bi jim razloћila, kako иudovito je zunaj na tem trepetajoиem, lahkotnem zraku in da je tako enostavno leteti, le ћeleti si moraљ.

Veиer. Tema. Predsoba. Nikogar ni. Dnevna soba. Spet nikogar. Izkaћe se, da je naљe stanovanje prostorno, jaz pa sem bila prepriиana, da je majhno. Prepih narahlo pripre vrata.

Sliљim razigran smeh moje hиerke. Prihaja iz spalnice. Moja radost… Nek moљki koplje po omari: prekopal je prvo, pa drugo, zdaj iљиe nekaj na policah. Zanima me, kdo je. Ne poznam ga. Je lopov? Ja, seveda, lopov je! Pomagajte! Lopov! Ropajo nas! Moram ga ustaviti. Na pomoи! Primite lopova! Kam so љli vsi? Moramo ga ujeti! Tam blizu, saj tam je vendar moja hиi! Skoиim mu za hrbet in ga od zadaj zagrabim za roke.»Mama! Stas! Pokliиite policijo!«Zadrћala ga bom! Ah, kako je moиan! In kako se upira! Sama ga ne bom mogla zadrћati! S stisnjeno pestjo tolиem po njem, sunem ga s kolenom:»Na, tule jih imaљ, takole jih dobiљ!«Potiskam ga v shrambo.

«Kaj? Pobegnil bi rad, gad?«Grozno velik je. Pobegnil mi bo. O, to pa ne! Z zobmi ga bom. Ugriznem ga!

«Na pomoи!«se zasliљi ћalosten glas.

«Lena, zbudi se! To sem jaz! Mama… zbudite jo. Prooosim! Joj, kako boli! Ne spusti ugriza! Oh, ta polna luna!«

«Stas, hvala bogu, da si ti. Zgrabi lopova. Drћi ga! Ugriznila sem ga, a ne pomaga. Pobegnil bo!«

«Lena, zbudi se. Takoj se zbudi, za boћjo voljo! Mene si ugriznila. Po meni si mlatila z rokami in nogami!«

«Stas, kje je vlomilec? Postelja? Kaj pa je s tvojo roko? Daj, da pogledam.»

«Pa saj ni bilo nobenega lopova! Иe bi vedel, da so meseиniki tako nevarni, bi desetkrat premislil, preden bi se poroиil. Ali si ћe budna?«

«Budna? Kaj to so bile le sanje?«

«Ohoho! Na ћalost zame ne. Zame je bila vse resniиnost. Tudi tvoj ugriz!«

«Oh, oprosti, oprosti… toda lovila sem lopova! In bil je tako resniиen!

In tvoja roka? Naj jo pogledam in namaћem z jodom.«

PRI NOTARKI

«Dober dan. Nam lahko, prosim, poveste, иe je moћno dobiti notarski nasvet?«

«Dober dan. Ste naroиeni za danes?«

«Ne, nismo… Pri vas delate le po pred– hodnem naroиilu?«

«Ja. Veste, Nadeћda Pavlovna je…«

«Serћ, kaj pa je? Naj stopijo k meni. Dober dan. Kaj ћelite?«

«Nadeћda Pavlovna, moja druћina je bila prijavljena v eni sobi stanovanjske zadruge. Hiљo so kasneje zruљili, zato smo dobili novo enosobno stanovanje. A zaradi okoliљ– иin tedaj v stanovanje nisem mogel prijaviti vseh druћinskih иlanov. Zdaj se je pokazalo, da je po Zakonu o dedovanju prijavljanje moje ћene tako komplicirano, da sva se po skup– nem posvetu odloиila, da bo za vse nas bolj enostavno, иe se moja ћena odreиe pravici do lastniљtva. Nadeћda Pavlovna, priљli smo, da bi pri vas overili dokumente, da se ћena odreka pravici do lastniљtva stanovanja.«

«Sta se med seboj posvetovala?«

«Ja, ja, sva… O vseh stvareh se skupaj odloиava. In jaz se s tem strinjam.«

«Kako to se strinjate? Saj res, ali niste od tukaj? Serћ, kdaj bom konиno dobila tableto za glavobol? Kako dolgo љe moram иakati?!«

«Ћiviva in delava v Sloveniji.«

«Serћ, kje si? Dvigni sluљalko! Slovenija? Noro! To je bivљa Jugoslavija, kajne? Tako si ћelim, da bi jo enkrat obiskala.

Jekaterina Stepanovna, ali ste ћe nazaj? Kako ste pridni! Kar naprej stopite in sedite, prosim. Serћ, prinesi pogodbo!

Vaљe ime…?«

«Marija. Marija Viktorovna.«

«Torej, Marija Viktorovna, vi sedite sem, nasproti mene. Jekaterina Stepanovna, vi pa sedite tu na desno. Serћ, no, kje si ћe spet?! Vaљa hиi naj sede zraven vas. No, pa ne tako blizu! Dajte mami malo prostora. Ja, tako, odliиno. Tukaj je vaљa pogodba. Ta kopija je za vas in ta je za vaљo hиer. Pa zelo natanиno jo preberite, prosim.

Hvala, Serћ, glavobol me je minil. A bom vseeno vzela tabletko, da mi ne bo treba spet pol dneva иakati, da jo najdeљ.

In vi, moћ, kaj stojite kot lipov bog? Pojdite, sedite nasproti Serћa, dokler ne konиam pogovora z vaљo ћeno.

Jekaterina Stepanovna, zberite se, bodi– te bolj pozorni.

Halo, Nataљa, si ti? No, konиno. Kako si? Jaz sem zdaj ћe bolje. Si lahko misliљ, da zjutraj dve stranki nista priљli, poleg tega me je glava bolela za znoret. Zdaj je, hvala bogu, spet vse normalno.

Marija Viktorovna, dajte mi potni list, prosim.

Posluљaj, toliko novic imam. Nataљa, si predstavljaљ, ta moj klient, ki ti je bil tako vљeи, je pred љtirimi dnevi umrl.

Marija, tukaj nimate napisanega stalnega bivaliљиa. Tri deklice imate? Joj, kako lepo! To je pa res lepo!

Nataљka, si lahko zamisliљ… naenkrat mu je postalo slabo. Odpeljali so ga v bolniљnico in ga tam malo spravili k sebi. On pa – meni niи, tebi niи – takoj naredi stojo na glavi. Si predstavljaљ, jogo je љel delat! In to je to! Infarkt! Ni mu bilo veи pomoиi. Uboga njegova ћena. Ostala je brez vsega. Svojo staro hiљo so ћe prodali, nove pa љe niso prepisali na njo. Zdaj se trudim, da bi ji pomagala.

Jekaterina Stepanovna, vpraљajte mene. Vaљa hиi je sedaj zainteresirana stranka in zato vam lahko da napaиen nasvet.

Nataљa, kasneje te pokliиem.

Dajte sem… Kako ste pridni! Seveda, spet napaka…

Serћ, ali lahko vsaj enkrat natanиno preveriљ imena, ki si jih natipkal?

Jekaterina Stepanovna, vi pa medtem, ko bo Serћ popravil zapis, berite naprej.

Marija Viktorovna, rekli ste, da ћivite v Sloveniji. In kako je tam? Vam je vљeи? Sliљala sem, da je Slovenija иudovita deћela. Videla sem, da imajo иudovito jezero z gradom. Ne morem se spomniti, kako se imenuje, ampak na sliki je bilo videti pravljiиno.«

«Morda Bled?«

«Ja, ja, toиno, Bled. Malce иudno ime ima. Ampak lepo pa je, lepo. In vi? Imate v Sloveniji kakљno nepremiиnino?

Jekaterina Stepanovna, kaj ћelite? Kar povejte, povejte. Pogumno.«

«Zanima me, иe bi lahko svojo polovico stanovanja prepisala na mojo hиer.«

«Torej, naj vam љe enkrat razloћim. Poglejta, vidva z moћem sta bila lastnika stanovanja, hиerki pa sta bili tam le prijavljeni. Vaљ moћ ni napisal oporoke. Zaradi tega je po zakonu o dedovanju ena polovica stanova– nja vaљa last. Toda zdaj se ukvarjava s tisto drugo polovico stanovanja, ki se po zakonu o dedovanju deli na tri dele; med vas in vaљi dve hиerki. Torej, samo o tej drugi polovici govoriva sedaj. Prva polovica stanovanja je ћe tako ali tako vaљa last. Ste me razumeli?«

«Ja, to razumem. Ampak moja Svetoиka me sedaj prosi…«

«Torej, Jekaterina Stepanovna, Svetoиke tokrat ne posluљajte. Zdaj sem jaz vaљa prijateljica in zaveznica. Jaz sem ta, ki љиiti vaљe zakonske pravice…«

«Ja, ampak moja Svetoиka…«

«Povedala sem vam ћe. Vaљa Svetoиka je zainteresirana stranka.«

«Ћe, ћe… a Svetoиka… je tako dobra hиi.«

«Seveda je dobra. Nikoli nisem dvomila o tem. In tudi nihиe drug ne dvomi. Toda zdaj, prosim, reљiva najprej zadevo z vaљim skupnim delom. To je ta trenutek pomemb– no. Kasneje pa boste priљli љe enkrat k meni in bova odloиili, kako ravnati z vsem ostalim.«

«Ja, ampak…«

«Draga moja, berite, berite… Љe veи stvari je v pogodbi.

Marija, kako je v Sloveniji z vaљim bivaliљиem?«

«V lasti imamo privatno hiљo in moja ћena je uradno lastnica polovice te hiљe.«

«Moooћ, nisem vas vpraљala! Pogovarjava se z vaљo ћeno. Vi se ne vmeљavajte! Pol hiљe v lasti… to ni slabo. Иe pride do иesa, na ulici ne boste ostali. Vseeno… da se vam ni treba bati teћav… bi vam toplo priporoиala, da postanete solastnica tega stanovanjca v Moskvi. Veste, stanovanje v Moskvi… to je denar. Otroci prejkoslej odrastejo. In vi imate kar tri hиerke, to pomeni, da bodo tudi zeti trije.

Hallooo… Tatjana? Si ti?

(Oprostite, poleg vsega sem љe mentorica љtudentom. Vsega jih moram nauиiti. Na univerzah jih dandanes ne nauиijo niиesar. Si prestavljate, kam smo priљli?!)

Kako je tam? Si ga ujela? Je podpisal? A neeee…? Se skriva pred nami? To je odliиno! S tem samo pridobimo. Kako to misliљ, zakaj? Pogodba je pri tebi. Poglej tretji odstavek. Bereљ? Tako, tako… Vidiљ, izgleda, da, na sreиo podobno kot ti, ni bil zbran in tega ni opazil. Naљa vest je иista. To pogodbo smo skupaj z njim podpisali, pa љe tolikokrat smo ga iskali. Nismo krivi, da on noиe. Ti pa si pridna. Иestitam ti za prvi dober zasluћek. Zdaj lahko s tem stanovanjem poиnemo, kar nam srce poћeli. Ampak pogodbo moraљ znati na pamet, to je tvoja naloga!

Oprostite prosim, Marija, kje sva ostali? Pri zetih… Vsi seveda upamo, da bodo naљi zeti zlati, a ћivljenje se obrne po svoje. Hиi ne more neprestano skrbeti za sreиo svoje matere, zlasti иe ima sama oblastnega moћa in kup otrok. To pomeni, da morate o zadevi zelo dobro razmisliti.

Oh, o tem smo ћe toliko razglabljali! In vsakiи, ko pridemo do tega, ugotovimo, da je za vse nujne dokumente potrebno toliko poti v tujino in toliko иasa preteиe, da dobimo odgovore na naљe proљnje. Potem so tu љe vsa pooblastila, ki jih je treba zbrati, иe bi imeli sluиajno kakљne nove naиrte s tem stanovanjem. Ne, ћelimo иimprej zakljuиiti to zadevo, da imamo potem moћnost s tem stanovanjem nekaj storiti.

Se pogosto kregata z moћem? Se to dogaja? Zakaj tako debelo gledate? To je moja obveznost, da natanиno izvem, ali imate kakљne pritiske s strani moћa. Predstavljati moram vaљe interese in vas љиititi. Nikoli se ne kregate? Kako je to mogoиe? Nikoli do zdaj se љe niste? Glejte jo, glejte, dobri ste.

Moooooћ! Kako vam je ime? Igor! No, stopite ћe. Sedite zraven Marije. Tako.

Jekaterina Stepanovna, Svjeta, podpiљite! Na zadnjem listu piљemo po nareku: Jaz, (priimek, ime, oиetovo ime), spodaj podpisani, izjavljam, da pri polni zavesti in po treznem razmisleku delam vse po svoji lastni ћelji, datum in љe enkrat podpis. No, superca, pri koncu smo. Vaљe kopije. Te so moje. Lepo se imejte. Vedno rada pomagam. Na svidenje. Serћ, si naљel pogodbo? O, bog! Leva omarica, zraven tebe, drugi predal od vrha navzdol, modra mapa… Kdaj si boљ konиno zapomnil, kje je kaj shranjeno?! Vedno: mama to, mama ono… Si naљel? Daj, pohiti. A pazi, da bo brez napak! Vsi иakamo na tebe.

Oh, poglejte, kakљnega maиka imam. A ni lep! V pritliиju smo, zato je dosti maиk. Ko sem tega vzela, je bil ves ocufan, pa љe ranjen po vrhu. Toliko иasa sem se z njim ukvarjala. In poglejte ga zdaj! Kako je lep! Ne skrbite, vsi љtirje, ki so pri meni, so zdravi. Zdravi, cepljeni, иisti, nahranjeni in niи vam ne bodo naredili. Poglejte, kako ste mu vљeи! Obiиajno nikoli ne gre k strankam.

Prosim… Tamara, kaj se je zgodilo? Kaj nisem dorekla v receptu? Kaj ti ne gre? Kroglice? Tamara…! Ali lahko zmigaљ svoje moћganиke? Maslo je v testu. Maslo se topi in logiиno, da ne moreљ narediti kroglic. Seveda ga je treba ohladiti. To je logiиno, ali ne? Najprej zmeљaљ skuto, maslo in zaиimbe. Svetujem ti, da dodaљ иesen. Oboћujem, иe je mnogo иesna. Potem vse to daj za eno uro v hladilnik in nato lahko s te mase narediљ vse, kar ћeliљ.

Kroglice, recimo. Potem jih povaljaљ… Kako, v иem? Lahko je narezan peterљilj, koper ali pa nariban jajиni rumenjak. Odvisno od tvoje domiљljije, da bo le lepo in okusno. No, to je vse. Adijo. Imam stranke!

Posluљajte, Marija in Igor, иe se odloиim obiskati Slovenijo… kje je najlepљe?

Halo? Inokentij Petroviи? Vaљi dokumenti so pripravljeni. Pridite jih podpisati. Lahko celo danes. Иakam vas.

Ja, Marija, in kako je s Slovenijo? Povedali so mi, da so tam termalne vode. Ja, obvezno moram tja. In to hitro… na dopust. Ћe zdavnaj bi morala. Maљenjka, tudi vi ne morete ugotoviti, иe so te orhideje umetne ali prave. Mar niso lepe? Tako jih imam rada! Najbo– ljљe pri teh roћah je, da so praktiиne za uporabo. Od иasa do иasa jih vrћem v pralni stroj in spet so kot nove. Nihиe ne more ugotoviti, da niso prave. Privlekla sem jih iz tujine in veste, љe cariniki so bili navduљeni nad njimi. Љalili so se, da ne smem uvaћati rastlin brez posebnega dovoljenja. Komaj komaj so me pustili иez. Eno vejico so itak izprosili od mene.

Oh, in tukaj je Serћ! Ti je vse uspelo? Ali si preveril? Daj sem, bom pogledala. Aha… aha… tako… Si preveril, иe se priimki ujemajo s potnimi listi? Tako… izgleda, da je vse v redu. Daj vsakemu po en izvod.

Inokentij Petroviи, kar naprej stopite, prosim. Sedite tukaj na desno.

Serћ, prinesi, prosim, dokumente.

Igor, dajte naj Marija sama v miru prebere.

Vse mora dobro razumeti.

Maљenjka, berite pozorno. Иe иesa ne razumete, me vpraљajte.

Inokentij Petroviи, vse smo uredili, kot ste prosili. Preverite, prosim.

Halo? Tatjana? Kje si? Kam si izginila? Tukaj na mizi иaka nate naslednji milijon. Daj no, daj, delati moraљ.

Seeerћ, skuhaj nam иajиek… ne, raje kavo…

Marija, ste vse razumeli? Kaj sodi k иemu? Se strinjate? Seveda se morate strinjati. Vaљa druћina je dobra, takoj se vidi. Moћ je zlat.

Otroиki so tudi pridni. Bivaliљиe imate. Kar podpiљite vse… ni se иesa bati.

Inokentij Petroviи, tukaj potrebujem vaљ podpis na vsakem listu. To pomeni, da imamo ogromno podpisovanja. Kar vzemite si иas. Imamo ga.

Marija, na zadnji strani morate napisati z roko: Jaz, (priimek, ime, oиetovo ime), spodaj podpisani, izjavljam, da pri polni zavesti in po treznem razmisleku delam vse po svoji last– ni ћelji. Datum in љe enkrat vaљ podpis.

(Haloooo? Sem pri telefonu. Aha, in zdaj, Varvara Ivanovna, kar meni preberite, kaj so oni napisali. Pomembno je, da niste ћivиni. Tako… tako…) In vi? Ste napisali svoje ime? (Tega nisem vam rekla. Vi kar berite naprej, prosim. Posluљam vas.) Piљite: Jaz (priimek, ime, oиetovo ime)… spodaj podpisani… iz– javljam, da pri polni zavesti… (Hej, zdi se mi, da ste nekaj preskoиili. Dajte љe enkrat ta zadnji stavek. Tako… tako… To je zdaj nekaj drugega.)… po treznem razmisleku… (Da, da, gospa, to je vse razumljivo. Niи ni straљnega. Niи hudega, иe ne razumete, gospa. Vse vam bom kasneje razloћila. Zdaj je vaћno, da preberete do konca.)… delam vse… po svoji ћelji… datum in podpis… Kateri datum ste napisali?! Danes smo ћe osmega. In vi љe piљete, da ste pri zdravi pameti! Ko je иlovek pri zdravi pameti, ima orientacijo v иasu in prostoru. Kako je to mogoиe, gospa?! Dajte mi zdaj, љe jaz moram podpisati. (Varvara Ivanovna, vse sem razumela. Trenutno imam stranko, moram z njo nekaj dokonиati, in potem vas takoj pokliиem, da vse razjasniva. Pet minut potrebujem. Bo v redu? Hvala.)

Serћ, prinesi, prosim kuverto.

No, to je to. Tole je vaљe in ta en izvod bo shranjen pri meni. Veseli me, da sem vam bila v pomoи. Bodite tako prijazni in formalnosti dokonиajte pri Serћu. Vse dobro vam ћelim in pozdravite Slovenijo v mojem imenu. Obvezno moram enkrat tja. Kdo ve, morda se bomo naslednjiи tam sreиali. Nasvidenje.

Seeeeerћ!!! Si pozabil na mojo kavo? Inokentij Petroviи, je gotovo?

Tatjana, si konиno nazaj? Pridna, kar pridi. Papirji so tukaj. Na, preberi.

Halooo? Varvara Ivanovna? Ste vi?…….«