Текст книги "Zavrnjeni"

1 ZAVRNJENI

Humoristična zgodba o sodobni vampirski družini

avtorja

1 Owena Jonesa

Prevajalec:

1 Irvana Ramadani

Avtorske pravice © Owen Jones, 24. julij 2021

Pravica Owena Jonesa, da se identificira kot avtor tega dela je bila ugotovljena v skladu z oddelkoma 77 in 78 Zakona o avtorskih pravicah, modelih in patentih iz leta 1988. Moralna pravica avtorja je bila ugotovljena.

To je delo fikcije, osebe in dogodki so bodisi plod avtorjeve domišljije bodisi so uporabljeni na povsem domišljijski način. Nekateri kraji so lahko resnični, vendar so dogodki izmišljeni.

Založba:

Megan Publishing Services

http:meganthemisconception.com

Vse pravice pridržane.

1 POSVETILO

Knjiga je posvečena mojima prijateljema, lordu Davidu Prosserju in Murrayju Bromleyju, ki sta meni in moji tajski družini leta 2013 pomagala bolj, kot se bosta kadarkoli zavedala.

Karma bo vsakomur povrnila na pravičen način.

1  VSEBINA

1 Stiska gospoda Leeja

2 Dilema družine Lee

3 Pee Pob Heng

4 Pot do okrevanja

5 Je človek? Je ptič?

6 Heng se vrača na delo

7 Heng dopolni svojo prehrano

8 Hengovi eksperimenti

9 Hišni gosti

10 Nov družinski posel

11 Hipi pot

12 Prekinitev

13 Batman in Batmanka

14 Skupnost netopirjev se povečuje

15 Prvi svet netopirjev

Slovar

Tiger Lily iz Bangkoka

O avtorju

Kontaktirajte me prek:

http://facebook.com/angunjones

http://twitter.com/lekwilliams

[email protected]

http://owencerijones.com

Za notranje informacije o knjigah in pisanjih Owena Jonesa

se naročite na naše glasilo za notranje informacije

z vnosom vašega elektronskega naslova na:

http://meganthemisconception.com

1 1 STISKA GOSPODA LEEJA

Gospod Lee oziroma starec Lee, kakor je bil znan lokalno, se je tedne počutil nenavadno, in ker je bila lokalna skupnost tako majhna in izolirana, so vsi ostali v okolici tudi vedeli za to. Šel je poiskat nasvet lokalne zdravnice, ene tistih stare šole, ne sodobne zdravnice, in ona mu je rekla, da njegova telesna temperatura ni bila v ravnovesju, ker je nekaj vplivalo na njegovo kri.

Ženska, lokalna šamanka, tetka gospoda Leeja, dejansko še vedno ni bila čisto prepričana glede vzroka, vendar je bila obljubila, da bo vedela v približno štiriindvajsetih urah, če bo pustil par vzorcev, da jih ona preuči, in prišel nazaj, ko bo poslala ponj. Šamanka je gospodu Leeju izročila grudo mahu in kamen.

Vedel je, kaj mu je storiti, ker je to počel že prej, zato je uriniral na mah in po globinskem čiščenju grla pljunil na kamen. Slovesno ji ju je izročil nazaj, in previdno, da ju ne bi dotaknila z njenimi golimi rokami, da ju ne bi kontaminirala, ju je ločeno zavila v kose bananinega lista, da bi ohranila njuno vlago čim dlje, kot je mogoče.

“Daj jima kakšen dan, da zgnijeta in se posušita, potem si ju bom dobro ogledala in videla, kaj je narobe s teboj.”

“Hvala ti, tetka Da, mislim, šamanka Da. Čakal bom tvoj klic in se vrnil nemudoma, ko me pokličeš.”

“Počakaj tam, fant moj, nisem še končala s teboj.”

Da se je obrnila, da bi segla po nečem za seboj in vzela s police lončeno posodo. Odčepila jo je, naredila dva požirka in po tem pljunila zadnjega povsod po starcu Leeju. Medtem ko je Da izgovarjala molitev svojim bogovom, je gospod Lee razmišljal, da je pozabila na ‘čiščenje’ – sovražil je, da kdorkoli pljuva po njemu, še posebej stare gospe z gnilimi zobmi.

“Ta alkoholni sprej in molitev ti bosta pomagala prebroditi tole, dokler te ne bova lahko ustrezno uredila,” mu je zagotovila.

Šamanka Da je vstala iz njenega položaja polnega lotosa na zemeljska tla svojega zdravstvenega svetišča, položila roko okoli nečakovega ramena in ga pospremila ven, med hojo zvijajoč cigareto.

Ko sta bila enkrat zunaj, jo je prižgala, potegnila globok dim in občutila, kako ji dim polni pljuča. “Kako so tista tvoja žena in tvoja ljubka otroka?”

“Oh, dobro so, tetka Da, ampak malce zaskrbljeni za moje zdravje. Že nekaj časa se počutim malo slabše, pa še nikoli v celem življenju nisem bil bolan, kot veš.”

“Ne, mi, Leeji, smo močni ljudje. Tvoj oče, moj dragi brat, bi še zmeraj bil zdrav, če ne bi umrl zaradi gripe. Bil je močan kot bivol. Zelo si mu podoben, le da on nikoli ni bil ustreljen. Mislim, da te je to dohitelo, tista jenkijevska krogla.”

Gospod Lee je dal to skozi že nekaj stokrat prej, vendar ni mogel zmagati v razpravi, zato je samo prikimal, izročil svoji tetki petdeset bahtov in se odpravil domov, na kmetijo, ki je bila od vasi oddaljena zgolj nekaj sto metrov.

Ker se je že bolje počutil, je nadaljeval z živahnim tempom v poskusu, da bi to vsem dokazal.

Starec Lee je svoji starodavni tetki Da popolnoma zaupal, kakor tudi vsi ostali v njihovi skupnosti, ki je bila sestavljena iz majhne vasi z okoli petsto hišami in nekaj ducati okoliških kmetij. Njegova tetka Da je prevzela vlogo vaškega šamana, ko je bil še fant, in ostal je le še kakšen ducat ljudi, ki so se morda še lahko spominjali njenega predhodnika. Nikoli niso imeli svojega zdravnika z univerzitetno izobrazbo.

To ni pomenilo, da vaščani niso imeli dostopa do zdravnika, vendar jih je bilo zgolj nekaj, pa še ti so bili oddaljeni – najbližji stalni zdravnik je bil ‘v mestu’, petinsedemdeset kilometrov proč in ni bilo avtobusov, taksijev ali vlakov v gorah, kjer so živeli, v samem zgornjem severnovzhodnem kotu Tajske. Poleg tega so bili zdravniki dragi in predpisovali so draga zdravila, zaradi česar so vsi predvidevali, da služijo visoke provizije. Obstajala je tudi klinika nekaj vasi vstran, kjer sta bila zaposlena zgolj ena medicinska sestra s polnim delovnim časom in krožeči zdravnik, ki je tam delal s skrajšanim delovnim časom, en dan na vsakih štirinajst dni.

Vaščani, kot je bil gospod Lee, so menili, da so najbrž v redu za bogate meščane, vendar njim podobnim niso kaj prida uporabni. Kako bi lahko kmet vzel en cel prosti dan in najel nekoga drugega z avtomobilom, ki bi ga nadomestil, da bi šel k zdravniku? Če bi sploh lahko našel nekoga z avtomobilom, čeprav je bilo nekaj starih traktorjev v krogu približno desetih kilometrov.

Ne, si je mislil, njegova stara tetka je bila dovolj dobra za vse druge in dovolj dobra zanj in poleg tega ni pustila umreti nikogar, čigar čas še ni prišel, in zagotovo ni nikogar ubila, na to bi vsi prisegli.

Vsi.

Gospod Lee je bil zelo ponosen na svojo tetko in kakorkoli, ni obstajala nobena alternativa kilometre naokoli in zagotovo ni bilo nikogar z vsemi njenimi izkušnjami – vsemi… ? No, nihče ni vedel, koliko je dejansko stara, niti ona sama, ampak verjetno jih je štela vsaj devetdeset.

Gospod Lee je s temi mislimi prispel do svojega dvorišča. Želel se je pogovoriti o tej zadevi s svojo ženo. Čeprav je zunanjemu svetu delovalo, da je on glava družine, kot v vsaki drugi družini, je bila to zgolj predstava, saj je v resničnosti vsako odločitev sprejela celotna družina ali vsaj vsi odrasli.

To bo pomemben dan, saj Leeji še nikoli prej niso imeli ‘krize’ in njunima otrokoma, ki pravzaprav nista več bila otroka, bi moralo biti dovoljeno, da imata ravno tako besedo. Ustvarili bodo zgodovino in gospod Lee se je tega dobro zavedal.

“Mud!” je zaklical ljubkovalno ime svoje žene, ki ga je imela odkar njun prvorojenec ni mogel izgovoriti ‘mati’. “Mud, si tam?”

“Da, zadaj sem.”

Lee je počakal nekaj trenutkov, da pride iz stranišča, vendar je bilo znotraj vroče in zadušno, zato je šel ven, na dvorišče, in sedel za njihovo veliko družinsko mizo, pokrito s travnato streho, ker je celotna družina obedovala in po navadi posedala, če so imeli kaj prostega časa.

Pravo ime gospe Lee je bilo Wan, čeprav jo je njen soprog ljubkovalno klical Mud, ker jo je tako klical njun najstarejši otrok, ko še ni mogel izgovoriti ‘mati’. Ime se je držalo gospe Lee, vendar ne tudi katerega od otrok. Prišla je iz vasi Baan Noi, enako kot sam gospod Lee. Njena družina ni poznala drugega, za razliko od družine gospoda Leeja, ki je prišla iz Kitajske pred dvema generacijama, čeprav domače mesto ravno tako ni bilo daleč.

Bila je precej tipična ženska s tega območja. V njenih časih je veljala za precej lepo dekle, vendar dekleta takrat niso imela veliko možnosti niti se jih je spodbujalo, naj bodo ambiciozne. Ne gre reči, da se je kaj dosti spremenilo, ko je šlo za njeno hči celo dvajset let kasneje. Gospe Lee je bilo zadostovalo poiskati moža po koncu šolanja, tako da, ko jo je Heng Lee vprašal za roko in njenim staršem pokazal denar za doto, ki ga je imel na banki, je menila, da je ravno tako dober ulov kot katerikoli drugi lokalni fant, ki bi ga utegnila dobiti. Niti ni imela kakršnihkoli želja, da bi odšla od svojih prijateljev in sorodnikov razširjat obzorja v veliko mesto.

Uspela je celo ljubiti Henga Leeja na svojstven način, čeprav strasti v njenem kratkem ljubezenskem življenju že dolgo ni bilo več in je bila bolj poslovni partner kot soproga v družinskem podjetju, posvečenem njunemu vzajemnemu preživljanju.

Wan ni nikoli iskala ljubimca, čeprav je dobivala ponudbe tako pred kot po poroki. Takrat je bila ogorčena, vendar se zdaj teh trenutkov spominja z določeno mero nežnosti. Lee je bil njen prvi in edini in sedaj bo zagotovo tudi zadnji, vendar vpričo tega ni imela nobenih obžalovanj.

Njene edine sanje so bile videti in skrbeti za vnuke, ki jih bodo njeni otroci zagotovo želeli v polnosti časa, čeprav sama ni želela, da oni, posebej njena hči, hitijo v zakon, kot je to storila ona. Vedela je, da bodo njeni otroci imeli otroke, kot je dva plus dva štiri, če bodo le lahko, saj je to bil edini način, da si zagotovijo nekaj finančne varnosti v starejši dobi in imajo možnost razvoja družinskega statusa.

Gospe Lee je bilo mar za družino, status in čast, ni pa želela več materialnih stvari, kot jih je že imela. Naučila se je shajati brez le-teh že tako dolgo časa nazaj, da ji več ni bilo mar zanje.

Imela je že mobilni telefon in televizijo, vendar so signali bili blago rečeno ubogi in glede tega ni mogla storiti ničesar, razen da čaka, da vlada nadgradi lokalne oddajnike, kar se bo nekega dne zagotovo zgodilo, če ne kmalu. Ni želela avtomobila, ker ni želela nikamor, poleg tega ceste tako ali tako niso bile kaj prida.

Kakorkoli, ni šlo zgolj za to, ljudje njenih let in položaja so tako dolgo menili, da je avtomobil toliko izven njihovega dosega, da so ga prenehali želeti že pred desetletji. Z drugimi besedami, bila je zadovoljna s kolesom in starim motociklom, ki sta oblikovala družinski vozni park.

Gospa Lee ravno tako ni več hrepenela po zlatu in lepih oblačilih, saj je resničnost vzgajanja dveh otrok s plačo kmeta tudi to izbila iz nje pred veliko leti. Kljub vsemu temu je bila gospa Lee srečna ženska, ki je imela rada svojo družino in ki je resignirala nad ostajanjem takšna, kot je bila in kjer je bila, dokler je Buda nekega dne ne pokliče nazaj domov.

Gospod Lee je opazoval svojo soprogo, kako hodi proti njemu, nekaj je nameščala pod sarongom, vendar z zunanje strani – nekaj se ni stalo kot bi moralo, je predvideval, vendar ni nikoli vprašal. Sedla je na rob mize in zavihtela noge navzgor, da bi sedla kot morska deklica na danskem kamnu.

“No, dobro, kaj je imela tista stara čarovnica za povedati?”

“Oh, daj no, Mud, saj ni tako slaba! Prav, vidve se nikoli sta ujeli, ampak tako pač gre včasih, mar ne? Ona nikoli ne govori grdo o tebi, pred pičle pol ure je spraševala o tvojem zdravju… in otrokoma.”

“Tudi ti si lahko takšen cepec včasih, Heng. Lepo se pogovarja z menoj in o meni, ko so okrog ljudje, ki poslušajo, vendar vsakič, ko sva sami, me obravnava kot smet in zmeraj je to počela. Sovraži me, vendar je preveč zahrbtna, da bi dovolila, da to vidiš, ker ve, da bi se postavil na mojo stran, ne njeno. Vi, moški, mislite, da ste popili vso pamet tega sveta, vendar ne vidite, kaj se dogaja pred vašim lastnim nosom.”

“Čez leta me je obtožila za vse mogoče reči in velikokrat tudi… denimo, da ne vzdržujem čistoče doma, ne umivam otrok in enkrat je celo rekla, da moja hrana smrdi, kot da sem uporabila kozje iztrebke za aromatiziranje!”

“Bah, ne veš niti pol tega, ampak mi tudi ne verjameš, mar ne, svoji lastni ženi? Ja, ti se kar smej, ampak meni ni bilo pretirano smešno teh zadnjih trideset let, naj ti povem. Kakorkoli, kaj je imela za povedati?”

“Nič, pravzaprav je šlo le za kontrolni pregled, tako da je šlo za isto staro rutino. Saj veš, lulanje na mah, pljuvanje na kamen in potem puščanje, da te poškropi z alkoholom iz tistih zobatih starih ust. Kar stresem se, ko pomislim na to. Rekla je, da me bo jutri obvestila, ko mi bo lahko sporočila rezultate.”

“Kje sta otroka? Ali naj ne bi bila tukaj in sodelovala v tej družinski razpravi?”

“Mislim, da ne, pravzaprav ne. Navsezadnje še ničesar ne vemo, kajne? Ali imaš morda kakšne zamisli?”

“Ne, pravzaprav ne. Razmišljal sem, da bi si privoščil masažo tiste Kitajke… to bi utegnilo pomagati, če jo prosim, naj mi prizanese. Svojih veščin se je naučila na severu Tajske in zna biti malce groba, kajne… tako pravijo. Saj veš, še posebej, ker je moja notranjost takšna, kot je. Morebiti bi pa koristilo nežno drgnjenje… Kaj meniš, draga moja?”

“Ja, vem, kaj misliš z nežnim drgnjenjem. Če je temu tako, zakaj ne prosiš svojega strica, naj to stori? Čemu izbrati mlado žensko?”

“Veš, zakaj ne maram moških rok na sebi, to sem že prej pojasnil, ampak v redu, če te to vznemirja, ne bom šel na masažo.”

“Poglej, ne pravim, da ne smeš iti! Nebesa, tako ali tako te ne bi mogla ustaviti, če bi želel iti! Vendar, kot praviš, pravijo, da je nekoliko groba in lahko naredi več škode kot koristi. Mislim, da bi bilo pametneje, da ne greš, dokler ne slišimo tvoje tetke, to je vse.”

“Da, v redu, verjetno imaš prav. Nisi rekla, kje sta otroka.”

“Pravzaprav nisem prepričana, mislila sem, da bosta do zdaj nazaj… Skupaj sta šla pogledat nekaj v zvezi z neko rojstnodnevno zabavo ali nekaj takšnega čez konec tedna.”

Leeja sta imela dva otroka, vsakega po enega, in štela sta se za srečneža zaradi tega, saj sta deset let poskušala dobiti otroke, preden je bil njun fant spočet. Zdaj sta imela dvajset in šestnajst, tako da sta gospod in gospa Lee že zdavnaj izgubila upanje za kaj več.

Prav tako sta zdavnaj nehala poskušati.

Kakorkoli, bila sta pridna, spoštljiva in poslušna otroka in njuna starša sta bila ponosna, ali vsaj, bila sta ponosna na to, kar sta vedela o njiju, saj sta bila kot katerakoli druga spodobna otroka: 90-odstotno pridna, vendar bi znala uganjati vragolije in imela sta skrivne misli, za katere sta vedela, da jih starša ne bi odobravala.

Mojster Lee, sin, Den ali Mladi Lee je ravno dopolnil dvajset let in skoraj dve leti sta minili, odkar je zaključil šolanje. Kot njegova sestra je tudi on imel srečno otroštvo, vendar je začel uvidevati dejstvo, da je njegov oče zanj načrtoval zelo težko življenje, ne gre reči, da tako ali tako ni delal celo življenje, tako prej kot po zaključku šolanja. Vendar se je našel čas za nogomet in namizni tenis in za dekleta na šolskih plesih.

Vsega tega je bilo zdaj konec, pa tudi njegovih možnosti za spolno življenje, čeprav se nikoli ni mogel pohvaliti s kakšnim večjim dosežkom – zgolj redek poljub in še redkejše otipavanje, vendar sedaj ni bilo ničesar že skoraj dve leti. Dan bi brez pomisleka odšel v mesto, če bi imel kakršnokoli zamisel, kaj bi počel, ko bi prispel tja, vendar ravno tako ni imel nobene ambicije, razen pogostega spolnega občevanja.

Njegovi hormoni so ga uničevali do te mere, da so mu nekatere koze delovale zelo privlačno, kar ga je neskončno skrbelo.

Ne prav globoko v sebi je spoznal, da se bo moral poročiti, če bo želel imeti reden odnos z žensko.

Poroka, tudi če je njena cena imeti otroke, je začela izgledati odločno privlačno.

Gospodična Lee, bolje znana kot Din, je bila lepa šestnajstletnica, ki je pustila šolo poleti, dve leti prej kot njen brat, kar je bilo precej normalno na tem območju. Ne, ker bi bila manj pametna, ampak ker so tako starši kot dekleta predvidevali, da je bolje, da čim prej zasnujejo svoje družine. Poleg tega je bilo lažje najti moža, če je bilo dekle mlajše od dvajset. Din je sprejela to tradicionalno ‘modrost’ brez vprašanj, kljub materinim pomislekom.

Ona je ravno tako delala pred in po šoli celo življenje in verjetno bolj trdo kot njen brat, čeprav on tega nikoli ni mogel videti, saj so bila dekleta povsod v okolici praktično suženjska delovna sila.

Din je kljub temu imela fantazije. Sanjarila je o romantičnih zapletih, v katerih bi jo njen ljubimec odpeljal vstran, v Bangkok, kjer bi on postal zdravnik, ona pa bi cele dneve nakupovala s prijateljicami. Njeni hormoni so jo ravno tako dajali, vendar je njihova lokalna kultura prepovedovala priznavanje le-teh, tudi samim sebi. Njen oče, brat in celo tudi mati bi jo verjetno pretepli, če bi jo ujeli, da se samo nasmehne fantu, ki ni del družine.

Vedela je to in tudi to je sprejela brez vprašanj.

Njen načrt je bil nemudoma začeti iskati moža, mati ji je pri tem obljubila pomagati, saj sta obe vedeli, da je to najbolje urediti čim prej, kot je mogoče, da bi preprečili kakršnokoli tveganje, da bi si družina nakopala sramoto.

Vse v vsemu, Leeji so bili tipična družina za to območje in bili so srečni, ker so takšni. Nadaljevali so svoja življenja skladno z omejitvami lokalnih običajev in mislili so, da je tako prav in primerno, četudi sta otroka negovala svoje sanje o begu v veliko mesto. Težava je bila v tem, da jih je manko ambicij, ki je bil hribovskim ljudem privzgojen že stoletja, zadrževal, kar je bilo dobro za vlado, saj bi drugače vsi mladi ljudje zdavnaj izginili s podeželja v Bangkok in od tam v tuje države, kot sta Tajvan in Oman, kjer so plače večje in svoboda pred togim vrstniškim pritiskom mikavna.

Vendar je veliko mladih deklet šlo v Bangkok. Nekatere izmed njih so našle spodobne službe, vendar so mnoge končale kot delavke v spolni industriji večjih mest in nekatere so od tam potovale celo dlje v tujino in celo ven iz Azije. Obstajalo je veliko grozljivih zgodb za odvračanje mladih deklet s te poti, ki so delovale podobno na Din in njeno mati.

Gospodu Leeju je bilo všeč njegovo življenje in imel je rad svojo družino, čeprav ni bilo družbeno sprejemljivo to priznati zunaj okvirjev svojega doma in ni jih želel izgubiti zaradi nekakšne bolezni, ki se je v njemu začela kopičiti, ko je bil še zgolj fant.

Stari gospod Lee (čeprav je vedel, da ga nekaj manj spoštljivih mladeničev v vasi kliče stari kozel Lee) je bil v mladosti idealist in prijavil se je za bojevanje za Severni Vietnam takoj, ko je končal šolanje. Živeli so tik ob meji z Laosom, tako da Severni Vietnam ni bil daleč proč, in vedel je za bombe, ki so jih Američani odvrgli tam in na Laos in želel je prispevati svoj delež, da se to ustavi.

Pridružil se je komunističnemu gibanju in šel v Vietnam na vaje bojevanja takoj, ko so ga sprejeli. Veliko ljudi, s katerimi je vadil, je bilo prav takšnih kot on, delno Kitajcev, sitih vmešavanja tujih sil v prihodnost svojih sorojakov. Ni mogel razumeti, zakaj je Američanom, ki živijo tisoče kilometrov vstran, mar za to, kdo je na oblasti v njegovem majhnem delu sveta. Njega nikoli ni skrbelo, katerega predsednika so oni izvolili.

Vendar mu ni bilo usojeno, da v jezi izstreli kroglo, saj ga je zadel šrapnel ameriške bombe med transportom iz kampa za usposabljanje na bojno polje že prvi dan po tem, ko je zapustil kamp za usposabljanje. Njegove rane so bile zelo boleče, vendar niso bile življenjsko ogrožajoče, so pa zadostovale da so ga invalidsko upokojili iz vojske po tem, ko si je dovolj opomogel, da je lahko zapustil bolnišnico. Največji kos ga je zadel v zgornji del leve noge, vendar se je nekaj manjših koščkov razpršilo po njegovem trebuhu, za katerega je mislil, da je zdaj izvor njegovega nelagodja. To je bil tudi izvor govoric, da je bil ustreljen.

Domov se je vrnil močno šepajoč z zadostno odškodnino za nakup majhne kmetije, vendar ker je imel šibko nogo, je kupil kmetijo in čredo koz, jih vzgojil in prodal namesto tega. Kakšno leto po njegovi vrnitvi si je noga opomogla in poročil se je z lepim lokalnim dekletom, katerega je poznal in občudoval vse življenje. Ona je bila prav tako kmečkega porekla, ustalila sta se in se zadovoljila s srečnim, vendar skromnim življenjem.

Gospod Lee je od takrat naprej vsak dan v tednu, razen v nedeljo, peljal svojo čredo v visokogorje na pašo in poleti bi pogosto ostajal čez noč v katerem izmed bivakov, ki jih je imel tu in tam in katere se je naučil izdelati v vojski. Teh časov se je spominjal z nostalgijo kot srečnih dni, čeprav jih takrat ne bi tako poimenoval.

V gorah več ni bilo plenilcev, razen ljudi, saj so bili vsi tigri zdavnaj ubiti za uporabo v kitajski zdravstveni industriji. Po eni strani je vedel, da je škoda, po drugi pa ni imel nobene želje vsako noč braniti svoje koze pred plenilskimi tigri. Ko ga je pred kakšnim tednom doletela bolezen, je bil kozji pastir že skoraj trideset let, tako da je gore poznal tako dobro kot večina ljudi pozna svoj lokalni park.

Vedel je, katerih območij se mora izogibati zaradi zemeljskih min in paketov strihnina, ki so jih Američani odvrgli v sedemdesetih, vedel je tudi, katera območja so bila očiščena, čeprav so saperji izpustili eno ali dve, ki ju je ena izmed koz našla pred mesecem. Škoda je je bilo, čeprav njeno mrtvo telo ni bilo zavrženo in je njen konec hitro nastopil, po tem ko je premik kamna sprožil mino in jo izstrelil v nebo skupaj z njeno odtrgano glavo.

Bilo je predaleč vstran, da bi nesel njeno truplo domov, zato je gospod Lee preživel nekaj dni v gorah in se prejedal, medtem ko je njegovo družino na kmetiji na smrt skrbelo zanj.

Gospod Lee je bil zadovoljen človek. Užival je v svojem delu in svojem življenju na prostem in že zdavnaj se je sprijaznil z dejstvom, da ne bo nikoli bogat ali šel spet v tujino. Iz tega razloga sta bila s soprogo zdaj srečna, da sta imela zgolj dva otroka. Oba je imel enako rad in želel zanju najbolje, vendar pa je bil tudi vesel, da sta končala šolanje, tako da bosta lahko delala s polnim delovnim časom na kmetiji, kjer je njegova žena pridelovala zelišča in zelenjavo ter redila tri prašiča in nekaj ducatov kokoši.

Gospod Lee je razmišljal, koliko bi lahko razširil svojo kmetijo z dodatno pomočjo. Morda bi lahko redili še kakšen ducat kokoši, nekaj dodatnih prašičev in morebiti imeli še polje sladke koruze.

Predramil se je iz svoje zasanjanosti, “Kaj, če je resno, Mud? Tega nisem prej omenil, vendar sem dvakrat ta teden omedlel in bil sem blizu temu še dva ali trikrat.”

“Zakaj mi tega nisi prej povedal?”

“No, saj veš, nisem želel, da te skrbi in nič ne bi mogla storiti glede tega, mar ne?”

“Ne, ne osebno, vendar bi te prej spravila k tvoji tetki in te morda poskušala spraviti k zdravniku.”

“Ah, saj me poznaš, Mud. Rekel sem, ‘Počakajmo, da vidimo, kaj ima tetka za povedati, preden porabimo ves ta denar’. Moram priznati, da se včasih počutim precej nenavadno in malce se bojim, kaj bo tetka jutri rekla.”

“Da, jaz tudi. Se res počutiš tako slabo?”

“Včasih, preprosto nimam skoraj nobene energije. Včasih sem lahko tekel in skakal s kozami, zdaj pa se utrudim, ko jih samo gledam!”

“Nekaj se dogaja, prepričan sem v to.”

“Glej, Paw,” kar je bilo njeno nedomiselno ljubkovalno ime zanj, saj je pomenilo ‘oče’ v tajščini, “otroka sta pri vratih. Bi ju rad zdaj obvestil o tem?”

“Ne, prav imaš, zakaj bi jima zdaj delal skrbi, mislim, da bo tetka poslala po mene jutri popoldan, tako da jima povej, da bomo imeli družinski sestanek, ko bo čas za čaj in da morata biti tam.”

“Mislim, da bom zdaj šel v posteljo, spet se počutim utrujeno. Tetkin pljunek me je poživil za nekaj časa, vendar je učinek pojenjal. Reci jima, da sem v redu, ampak reci Denu, naj jutri pelje koze ven namesto mene, boš? Ne rabi jih peljati daleč, zgolj do potoka, da se lahko napasejo obrečne trave in napojijo… Ne bo jim škodovalo za kakšen dan ali dva.”

“Ko boš imela deset minut časa, mi boš lahko pripravila nekaj tvojega posebnega čaja, prosim? Tistega z ingverjem, janežem in ostalim… to bi me moralo malo okrepiti… Oh, in nekaj meloninih ali sončničnih semen… Mogoče bi lahko vprašala Din, če bi jih razpočila zame?”

“Kaj praviš na skodelico juhe? Tvoja najljubša je…”

“Ja, prav, ampak če bom spal, jo samo postavi na mizo, kasneje jo bom pojedel hladno.”

“Pozdravljena, otroka, jaz grem danes prej v posteljo, ampak ne želim, da vaju skrbi, v redu sem. Vajina mati vama bo pojasnila podrobnosti. Mislim, da sem staknil zgolj nekakšno infekcijo. Lahko noč vsem.”

“Lahko noč, Paw,” so vsi odgovorili. Din je delovala posebej zaskrbljeno, medtem ko so vsi nestrpno pogledovali zadenjsko umikanje gospoda Leeja in potem drug drugega.

Medtem ko je gospod Lee ležal v tihi temi, je še bolj čutil, kako njegovo telo ob straneh utripa kot razpadajoč zob, ki zmeraj dela zgago ponoči v postelji, vendar je bil tako izčrpan, da je hitro zaspal, še preden so mu prinesli njegov čaj, juho in semena.

Zunaj, za veliko mizo v polsvetlobi, je preostala družina z utišanimi glasovi razpravljala o stiski gospoda Leeja, klub dejstvu, da jih nihče ne bi slišal, če bi govorili glasno.

“Mama, bo Paw umrl?” je vprašala Din skoraj v solzah.

“Ne, draga, seveda ne,” je odgovorila, “vsaj… Mislim, da ne bo.”