Текст книги "Zavrnjeni"

1 3 PEE POB HENG

Ko so se zjutraj zbudili, po tem ko so končno zaspali zaradi izčrpanosti, je bil Heng popolnoma pokrit z odejami in blazino čez glavo.

Vsi so vstali in šli dol takoj ko so lahko, pri čemur so hitro smuknili mimo njegove postelje.

“Uau, mati, si videla očeta sinoči?” je vprašal Den. “Njegove oči in njegova svetla koža so osvetlili prostor, ampak to so bile njegove oči, mar niso? Včasih so bile črne na belem kot naše, sedaj so pa rdeče na rozem… Zagotovo je to tako zaradi vse tiste krvi, predvidevam vsaj.”

“Ne vem, dragi moj, ampak predvidevam, da imaš prav. Se spomniš, kako je tvoja tetka dobila kri?”

“Da, mati, vendar jo bo bom vzel drugemu kozlu, da si lahko prejšnji opomore?”

“Da, dobra zamisel, Den. Vsak dan uporabi drugega kozla za kri, Din pa lahko še naprej sledi svoji običajni molzni rutini. Zaenkrat naj bo vse kozje mleko za tvojega očeta, prav? On ga precej bolj potrebuje kot mi in ne želimo, da postane lačen sredi noči, mar ne?”

“Ne, mati, zagotovo ne! Sinoči sem potreboval celo večnost, da sem lahko zaspal. Na smrt me je bilo strah, da se bo oče pričel sprehajati naokrog, da bo morda šel iskat kaj za pojest – ali koga.”

“Zaenkrat naj te ne skrbijo takšne stvari, Den. Bližje sem kot ti, tako da se bo najprej spravil name, vendar, če zagledaš v njegovi postelji zgubano, brezkrvno gmoto kože, pojdi ven. Enako velja, če nekega jutra zagledaš četvero rdečih oči, ki strmijo vate izza našega komarnika.”

“Kakopak, mati! Takoj grem po tisto kri. Kje je Din?”

“Ne vem, morda je že začela. Ti se spravi na delo, jaz pa grem z motorjem po tetko Da – mislim, da bomo še naprej potrebovali nekaj pomoči s tvojim očetom. Ti in tvoja sestra počakajta, da se vrnem, preden gresta gor k njemu, prav?”

“Da, mati, ne rabiš mi reči dvakrat, vendar, kako ravnati, če pride sem dol?”

“Mislim, da ne bo… spal je, ko sem vstala iz postelje, v vsakem primeru prideva kmalu. Če vseeno vstane, mu zgolj dovolita, da vaju poljubi za dobro jutro.”

Wan se je vrnila deset minut kasneje z Da, ki je sedela na svoji mizi in čakala na neogiben obisk nekoga iz Hengovega gospodinjstva. Ko sta se vrnili, Heng ni prišel dol. Din je zbrala mleko in Den je bil domala pripravljen.

“Prav,” je rekla Da,“ zaenkrat priporočam mešanico kozjega mleka in krvi v razmerju 50-50 s čajno žličko bazilike, polovico koriandra in kapljico tega. Dobro premešajte in to je to. Dajte mu pol litra zjutraj in ravno toliko pred spanjem. To bi zaenkrat moralo zadostovati. Oh, in nikoli mu ne dajajte česna, to je zelo slabo za vampirje! Pojdimo sedaj gor k njemu.”

“Preden gremo gor, tetka Da, ti moram povedati, da je večino noči presedel vzravnano v postelji, svetleč se kakor svetilnik z bledo poltjo in roza očmi z rdečimi zenicami. Oh, in ko je spregovoril z nami! O, moj Buda! Nikoli še nisem slišala ničesar podobnega. Rekel je ‘Dober večer, družina’ s takšnim nenavadnim, globokim glasom… bilo je res zastrašujoče.”

“Nič ne de… pojdimo ga pogledat.”

Šli so gor s svojo steklenico mlečnega napitka in vstopili v prostor. Vse naoknice so bile zaprte, tako da je bilo notri temno kot v rogu. Wan je ponovno stopila ven, vzela svečo iz svečnika, jo prižgala z vžigalnikom, ki je visel na vrvici v bližini in ponovno vstopila v prostor, da bi se pridružila Da, ki si je drznila približati se postelji, v kateri je spal Heng.

Soj sveče ni razkril nič novega, tako da sta dami zvezali komarnik i sedli vsaka na svojo stran postelje. Wan je potegnila pregrinjalo in tam je ležal, na hrbtu, nag, z na široko razprtima rokama kot Jezus na križu, z odprtimi očmi, dvema globoko rdečima krogoma v roza mandljema na duhu podobni brezizrazni maski, njegove ustnice so bile kakor dve tanki progi okrog njegovih ust.

Wan je vprašujoče pogledala Da, ki je preučevala svojega pacienta. Hrbtno stran roke je prislonila na njegovo čelo in ni je presenetilo, da je telesna enaka sobni temperaturi.

“Kako si danes, Heng?” je vprašala njegova soproga.

“Lačen… ne, žejen,” je dejal, pri čemer so besede bobnele iz njegovih ust kot grmijo skale z gora ob skalnem podoru.

“Prav, dragi moj, vstani potem. Imava zate še nekaj tistega čudovitega mlečnega napitka.”

Dami sta mu namestili blazine, mu pomagali sesti vzravnano in ga po tem pokrili z odejo. “Popij tole, dragi moj,” je rekla Wan, “ta okus ti je bil včeraj najbolj všeč.”

Da je vlila nekaj v kozarec in vtaknila vanj slamico zanj. Heng je popil dva kozarca roza tekočine z zeleno zeliščno peno in zdelo se je, da ga je dvignilo. Vzravnal se je in pogledal naokrog kot da mu je to prvič.

“Ti je všeč to, kaj, Heng?” je vprašala Da. “Vidim, da si sedaj veliko živahnejši kot si bil, ko sva prišli. Misliš, da boš danes lahko prišel dol? Sončna svetloba bi ti utegnila dobro deti… zgledaš malce bledo… nisi vajen ostajati v hiši, kajne?”

Heng jo je pogledal kot bi govorila nek tuj jezik in nato pogledal še svojo soprogo.

“Bi želel iti na stranišče, Heng? Minilo je kar nekaj časa, čutiš da je tam spodaj vse v redu? Bi šel sedaj na stranišče ali naj ti prinesem vedro sem gor?”

“Da, dobra zamisel, rad bi šel dol na stranišče, ampak najprej bi še malo mlečnega napitka.”

Ker nobena izmed žena ni vedela, koliko bi ga naj konzumiral, sta mu dovolili, da spije kolikor želi in Heng je popil cel liter.

Da je sedla in opazovala, medtem ko mu je Wan pomagala, da se obleče. Ko je mlečni napitek pričel učinkovati, je Heng postal bolj aktiven.

“Dajva potem, dragi, dajva te obleči in spraviti dol.”

Dami sta ga prijeli vsaka pod eno roko in pomagali tresočemu možakarju na noge. Bil je kot kolo z majavim kolesom. Ko sta ga spravili ven, na stopniščni podest, se je malce zdrznil ob bleščeči svetlobi, kakor bi se vsak po tem, ko je dan in pol preživel v zatemnjenem prostoru. Den in Din sta opazovala očeta kako se ob pomoči tete in soproge kot dipsoman spušča po stopnicah.

Bili so zgroženi nad tem, kako krhko in drugače izgleda. Heng je bil zmerom suhljat, vendar je bil sedaj posušen, bel kot sneg, z dvema rdečima mandljema namesto oči. Premaknili so se, ko se je usedel na mizo za premor.

“Den, imaš še zmeraj tista stara sončna očala? Mislim, da jih tvoj oče danes potrebuje, ker so njegove oči malce občutljive.”

Da je vprašala, “Lahko spraviš Henga sama do stranišča, Wan, ali želiš, da ti Den pomaga?”

“Ne, mislim, da bom lahko.”

Odpeljala ga je vstran, pri čemer si je Heng s prosto roko zakrival oči. Ko so ga posedli na mizo petnajst minut kasneje, se je zdel izčrpan od podviga.

“Din, pregrizi se gor in vzemi rjuho in par blazin, boš, prosim? Tvoj oče bo danes počival tukaj spodaj, da pride do svežega zraka in sončne svetlobe. Nikoli v življenju še ni preživel toliko časa znotraj, tako da njegovo telo ni vajeno tega. Poglej, v kakšnem stanju je…”

Heng je vas čas pogledoval od enega govornika k drugemu, vendar se ni zdelo, da sledi pogovoru. Priskrbeli so mu udobno posteljino in Den je proizvedel sončna očala s temno črnimi, zrcalnimi lečami, na katere je bil tako ponosen pred desetletjem, ko so bile modne.

Heng je s svojimi očali posledično izgledal kot nekakšen čuden ptič, naslonjen na strešni podpornik, zavit v belo rjuho.

“Prav, otroka, menim, da je najbolje da gresta pripravit še nekaj mlečnega napitka za vajinega očeta. Zdi se, da je danes zelo lačen, kar je dober znak. Vidi se, da nekaj delamo prav!”

“Danes se počutiš veliko bolje, kajne, Paw?”

Vsi so čakali njegovo reakcijo, nakar je prikimal, gledajoč neverjetno kakor sova. Den in Din sta odšla hihitajoč se, težko izenačujoč bitje na mizi s svojim očetom, kakšen je bil pred zgolj štiriindvajsetimi urami.

“Misliš, da bi naj Hengu skuhala nekaj za pojest zvečer, tetka Da?”

“Ne bo mu škodovalo, če bo pojedel, vendar to ni nadomestek za mlečni napitek.”

“Heng, bi želel kasneje nekaj pojesti z nami?”

Heng je samozavestno odkimal strmeč v svojo soprogo.

“Kaj boš kuhala zvečer, Wan?” je vprašala Da.

“Piščanca ali svinjino… karkoli želi.”

Heng je še naprej pogledoval od enega govornika k drugemu kot nekdo v državi, katere jezik ne govori.

“Zakaj ga ne bi vprašala? Ni postal neumen, oziroma vsaj mislim, da ni.”

“Kaj bi jedel zvečer, Heng, piščanca ali svinjino?”

Gledal jo je nekaj sekund in nato rekel:

“Otroka…”

“Katerega? Kakorkoli, Heng, ne moreš pojesti otroka… ne bi bilo prav.”

“Ne najina otroka… Kozličke… Imamo jih nekaj, mar ne?” je odgovoril Heng.

“Da, še zmeraj jih imamo nekaj, vendar sem mislila, da jih bomo dodali čredi.”

“Samo enega otroka.”

“Ja, no, prav, Heng, ker vidim da si bolan, ti bom zvečer pripravila kozličji kotlet, ostali bomo pa svinjino.”

“Svojega želim srednje surovega, na žaru, brez karija, Wan. Hrepenim po nekem mesu, pravem rdečem mesu.”

Tudi otroka sta čutila olajšanje, ker ju oče še ni imel namena pojesti.

Ko je vse kazalo, da je Heng šel spat, dokler ne bo večerja gotova, je Den vprašal mati, če meni, da jih bo nekega dne želel pojesti.

“Oh, ne bi smela razmišljati o temu, Den, ne če bomo zadovoljili njegove apetite, čeprav še ne vemo, kakšni so.”

“Tetka Da, kaj meniš o Hengovem stanju?”

“Menim, da je zelo zanimivo… zares zelo zanimivo. Lahko si opazila, da je Heng včeraj trkal na vrata smrti, vendar je sedaj iz ure v uro vse živahnejši, čeprav se ne zdi, da gre za istega Henga, ki smo ga vsi poznali in imeli tako zelo radi.

“Bomo videli, kakšen bo ta novi Heng, morda dobimo starega nazaj, ko se navadi na nov režim prehrane in si opomore od obdobja, ko v sebi ni imel nobene prave krvi.”

“Tvoja ocena morda ni tako dobra kot moja, vendar priznam, da sem na novem teritoriju in ravnam se po občutku, z nekaj predlogi mojih duhovnih prijateljev, čeprav je eden izmed njih rekel, da bi ga bilo prijazneje ubiti in mu dovoliti, da prične življenje znova.”

“Kaj meniš o tem predlogu, Wan?”

“Hja, če naj bom iskrena, menim da je to precej drastičen ukrep, mar ni, tetka Da?

“Da, menim, da je, strinjam se s teboj glede tega, zato tega nisem predlagala, vendar ta možnost še zmeraj obstaja, če stvari uidejo iz rok.”

Tekom tega pogovora se je zdelo, da Heng spi, vendar dami nista preverjali.

“Misliš, da trpi, tetka Da?”

“Zdi se dovolj spokojen, mar ne? Sedaj spet govori in ni omenjal nobenega nelagodja, tako da me ne bi pretirano skrbelo za njegovo fizično stanje, če bi bila na tvojem mestu, vendar ga ti bolje poznaš kot kdorkoli drug, tako da je na tebi, da poiščeš morebitne znake mentalnih sprememb in jih poročaš meni, tako da lahko o njih razpravljava.”

“Prav, tetka Da, tako bom ravnala. Poglej, če imaš druge opravke, ne dovoli, da te mi zadržujemo. Otroka sta čudovita – prevzela sta vsa najina opravila, tako da lahko posedam s Hengom, vendar če želiš prevoz domov, lahko to organiziram zate. Vsi smo tako hvaležni za tvojo pomoč, Heng bi umrl brez tebe in vsi se dobro zavedamo tega. Če lahko karkoli naredimo zate, samo reci.”

“Da, hvala ti, Wan, morda bom šla domov za par ur, vendar bi rada videla Henga jesti svoj kozličkov obrok, tako da bi bilo popolno, če bi lahko zvečer večerjala z vami svinjino.

“Kar zadeva plačilo, to naj te za zdaj ne skrbi. Heng je moj najljubši nečak in ne bi rada videla, da se karkoli zgodi kateremu koli izmed njih, če je v moji moči, da to preprečim.”

“Lahko grem peš domov in se peš vrnem… Ob kateri uri predlagaš obedovanje?”

“Sedmih do pol osmih, kot običajno in bila bi nadvse dobrodošla.”

“Prav, grem potem, se vidimo okrog sedmih. Nasvidenje za zdaj.”

“Nasvidenje, tetka Da, in hvala še enkrat za vso tvojo pomoč.”

Ko je Da odšla, se je Wan počutila nenavadno ob misli, da je sama s soprogom. Bilo je prvič odkar je ‘zbolel’, Den je namreč peljal koze k potoku in Din je skrbela za družinski zelenjavni vrt. Wan bi morala naročiti Denu, da mora zaklati in razkosati enega izmed kozličkov, ki so tekali s svojimi mamami v čredi, vendar si ni upala pustiti Henga samega. Din je bila edina, ki bi lahko šla, tako da ji je preostalo upanje, da se Din vrne do kosila, kakor se je po navadi, tako da je bila Wan precej prepričana, da bo Heng dobil svoj kotlet.

Poskušala je govoriti z njim in ker ni bilo v okolici nikogar, ki bi ju lahko slišal, je uporabila ljubkovalnice.

“Ljubi Heng, si buden, dragi moj? Vsi mi… bila sem tako zaskrbljena zate… prosim, odgovori, če me lahko slišiš.”

“Seveda te lahko slišim, ko sem buden, vendar vsake toliko zadremam, Mud,” je rekel s svojim novim, nizkim, bobnajočim glasom, “in predvidevam, da se medtem izpustil nekaj reči. V splošnem se počutim veliko bolje, če že malce nenavadno. Se pa veselim večerje.”

“Koliko je ura sedaj?”

“Tri četrt na enajst, kmalu bomo imeli kosilo, bi želel tudi ti?”

“Kaj je za kosilo?”

“Oh, solata…”

“Bah, zajčja hrana!”

“Ampak, včasih si užival v zeleni solati, Heng…”

“Sem? Ne predstavljam si tega in ne spomnim se, da bi jo imel rad.”

“Kaj pa omleta?”

“Da, to zveni bolje. Lahko vmešaš vanjo nekaj mlečnega napitka?”

“Da, seveda, dragi, zakaj pa ne, nekaj ga imam tukaj, pripravila sam ga za tvojo večerjo kasneje.”

“Dali bomo Din še trideset minut, da vidimo, če se bo vrnila. Potrebujem jo, da obvesti Dena, da ubije enega izmed kozličkov zate.”

Po kosilu je Din nesla svojemu bratu nekaj nožev, vrečko za meso in steklenico za kri, da bi lahko izvršil svojo srhljivo dolžnost, nato se je vrnila na zelenjavni vrt.

“Zdelo se je, da si užival v omleti, Heng, kajne?”

“Da, bila je zelo zdrava, mesa je bilo več kot dovolj, z obiljem beljakovin.”

Wan se je vse popoldne vrtela okrog Henga, sekljala zelenjavo in pripravljala naam pik čili omako, vendar Heng ni spregovoril ene besede. Kot kaže si je privoščil siesto ali morebiti okrepčilen popoldanski dremež po prvem trdnem obroku po nekaj dnevih.

Din se je prva vrnila pozno popoldne s košaro polno zelenjave in zelišč za naslednjih štiriindvajset ur. Den je prispel malenkost kasneje in mami vročil vrečko skrbno razkosanega mesa in steklenico krvi mrtve koze.

“Šel bom posoliti to kožo, prav, mati? Postrgal sem jo že kakor mi je oče pokazal. Vrnem se čez dvajset minut.”

“Ni treba hiteti, imamo časa na pretek. Poskrbi, da se stuširaš po mesarjenju te koze preden prideš za mizo.”

“Da, mati…”

“Mmm, mlečni napitek, voham čudovit mlečni napitek…” Heng se je prebujal in momljal.

“Da, Heng, mlečni napitek … Mud zate pripravlja mlečni napitek za kasneje, ampak najprej bomo večerjali, ko tvoja tetka prispe.

Wan je zašepetala Din, “Verjamem, da lahko zavoha kozjo kri ali meso. Poglej, kako mu nos trza kot čarovnici. Kdo bi pred tednom verjel, da bomo živeli tako?”

Wan je pospravila višek mesa v zmrzovalnik, odnesla Hengov kotlet dovolj daleč, da ga vonj krvi ne bi motil in nadaljevala s svojimi opravili. Heng je šel nazaj spat kot igrača na navijanje, ko se ustavi.

Ob tri četrt na šest je Wan vzela sesekljano zelenjavo iz vode, da se odcedi, zanetila ogenj v vedru, na katerem so kuhali na starem betonskem bloku na mizi in dodala še nekaj grudic oglja. Zvečer bodo večerjali otrokom najljubšo – svinjino na žaru.

Naprava za žar je bila preprosta, vendar učinkovita. To je bila kovinska ‘posoda’, podobna starinskemu ožemalniku pomaranč. Korito je bilo napolnjeno z vodo za kuhanje zelenjave in riževih rezancev, vrh pa za pečenje mesa na žaru. Posledično je vsak pripravljal svoj obrok in napolnil korito za ostale, tako da je to še vedno bil skupen obrok.

Ko je Da prispela, ustrezno ne zgodaj, ob deset čez sedem, je Wan poslala Din iskat meso iz hladilnika pod hišo. Ko je bila na deset metrov do mize, je Heng spet ‘oživel’, pri čemer mu je nos trzal.

“Mmm, mlečni napitek!”

“Ne, Heng, mlečni napitek pozneje, sedaj dobiš kozličji kotlet.”

“Mmm, kozličji kotlet, čudovito, srednje surov…”

Da je bila fascinirana in je v mislih delala beležke.

Ko je Wan položila meso na žar, je Heng snel očala, da bi si bolje ogledal hitro bledečo svetlobo. Oči so mu se svetile kot ognjeno rdeča svetilnika, zaradi česar sta otroka trepetala od strahu in nerazumevanja.

Vsak tam bi rekel, da kuhana zelenjava in meso čudovito dišijo, vendar je bil Heng tisti, ki je prvi spregovoril.

“Kozliček sedaj čudovito diši! Ne zažgi krvi. Heng želi meso srednje surovo… brez zelenjave, grozno smrdi.”

“Da, Heng, vem, srednje surov, vendar ne surov. Ta je še zmeraj surov, moral boš počakati še nekaj minut.”

“Ne, Mud, takšnega bom jedel. Sedaj tako lepo diši, vendar iz minute v minute se manj voha. Svojega želim sedaj.”

“Prav, Heng, naj bo po tvoje. Hočeš nekaj zelenjave s tvojimi kotleti ali nekaj rezancev?”

“Ne, samo meso, hočem zajca, ne zajčjo hrano.”

Wan je vzela z ognja dva kotleta, postavila enega na krožnik za Henga in mu ga vročila.

“Tukaj imaš, Paw, ampak meni izgleda še zmeraj strašno krvav. Zmeraj si jedel meso dobro pečeno kot mi ostali.”

Heng je vzel krožnik, ga približal nosu in ga povohal, pri čemur mu je nos trzal kakor zajcu. Potem je krožnik položil v svoje naročje, vzel majhen kotlet z obema rokama in ga ponovno dvignil k nosu.

“Čudovito,” je rekel, “malce prepečen, ampak zelo lep.”

Heng ni opazil, da vsi preučujejo vsak njegov gib medtem ko grizlja majhen košček mesa in ga žveči s svojimi sprednjimi zobmi. Wan je pričakovala, da bo pogoltnil ves kos v enem mahu. Potem je v eni roki držal kotlet in z drugo roko z njega trgal majhne koščke mesa. Ko je prišel do krvave notranjosti, ga je prislonil k ustom in sesljal.

Njegova družina se je gledala popolnoma osuplo, medtem ko so njegove rdeče roza oči gledale meso kot sokol.

“Imamo kakšen problem?” je vprašal z naglim stranskim nagibom glave k ženi.

“Ne, Heng, noben problem. Le da te je tako lepo videti, kako spet ješ trdno hrano, to je vse. Samo srečni smo zate, nismo, vsi?”

“Da,” so se vsi strinjali v glas, vendar je Da imela svoje pomisleke, čeprav ni bila pripravljena deliti jih v točno tistem trenutku.

“Dobro! Prav potem,” je dejal Heng in se vrnil k obiranju svoje hrane z očitnim navdušenjem.

Heng je potreboval polnih trideset minut, da je pojedel petnajst kvadratnih centimetrov mesa, nakar se je lotil kosti, ki jo je popolnoma obral in nato še posesal do suhega. Ostalim se je zdelo skoraj nemogoče osredotočiti se na svojo hrano, kar je imelo za posledico, da se je voda v kotlu čisto izparela in meso se je večkrat zažgalo, tako da je bil njihov obrok večinoma uničen, čeprav so ga vseeno pojedli, saj niso bili eni od tistih, ki mečejo hrano vstran.

Ko je končal s prvim kotletom, si je Heng obrisal usta s hrbtno stranjo roke in jo potem polizal in posesal do čistega. Opazovalec bi lahko pomislil, da je Heng ravno bil izpuščen iz zapora v koncentracijskem taborišču po letih na kruhu in vodi. Nihče izmed njih še nikoli ni videl nikogar, ki bi toliko užival v svoji hrani.

“Želiš drugega sedaj, Paw?” je vprašala Din.

Heng je prijel rjuho, ogrnjeno okoli njegovih ramen in jo razprl v poskusu, da bi se udobneje namestil in Den je rešil krožnik z njegovega naročja preden je padel z le-tega.

“Počakali bomo, da gre najprej ta dol,” je rekel Heng, “in potem bomo še malo jedli. Zelo dobra hrana, Hengu je zelo všeč.”

Den je pogledal svojo mati in ona je vedela, kaj misli. Heng je govoril pidgin tajščino in nihče ga doslej še ni slišal tako slabo govoriti, čeprav njegova tajščina nikoli ni bila popolna, sad so njegovi starši bili Kitajci.

Ravno, ko so se osredotočili na svojo hrano in se je Heng ponovno umiril, je iz njegove smeri prišel pridušen cmok. Vsi so vedeli, kaj se je zgodilo, ampak so se zaradi vljudnosti vsi pretvarjali, dag a niso slišali. Potem je prišel še en in grozen smrad.

Le Wan in Da sta si drznili pogledati Henga, ki je pod njegovimi temnimi očali nosil širok nasmeh.

Den se je pričel hihitati. Sprva potihoma, vendar se ni mogel zadržati in kmalu se je Din nalezla smeha.

“Tiho, otroka! Vajin oče si ne more pomagati. Bolan je,” je rekla Wan, “Trdna hrana je verjetno smuknila skozi njega.”

Vendar se Den in Din nista mogla nadzorovati. Heng je samo sedel tam z zadovoljnim nasmehom na obrazu. Nekaj minut kasneje, ko smrad ni izginil, je Wan rekla Denu:

“Odnesi tvojega očeta do stranišča, boš, Den, da se lahko očisti? Če bo kakšna težava, samo zavpij in prišla mu bom pomagat.”

“Heng, odloži svoje spodnjice v koš za perilo, jutri jih bom uredila.”

Ko sta odšla, je Wan dejala:

“Jojme! Jojme, kaj meniš o temu, tetka Da?”

“Čudno, mar ni? Vendar me Hengovo obnašanje spominja na ptičje. Težko rečem za kaj točno gre, ampak način, kako je sedel tukaj kot na gredi in način, na katerega je jedel in se potem podelal po jedi… Ptiči to počno – predvidevam, da tudi mnoge druge živali, ampak ti opazuješ kokoši v svojem dvorišču. Ne gre mi iz misli, da je počival tam v svoji rjuhi in z očali po tem, ko je pojedel kotlet.”

“Torej potem ne misliš, da je neobvladljiv? Malce me skrbi najina postelja… kupila sva nove vzmetnice pred samo nekaj tedni… Bilo bi jih škoda, mar ne? Misliš, da bi bilo v redu, če ga damo v skedenj dokler ne bomo prepričani?”

“Ne, ne skrbi. Niti ptice ne serjejo v svojem lastnem gnezdu, čeprav bi ga morda hotela dati v plenice dokler ne ugotovimo, kaj se dogaja… Ali spodnjice za inkontinenco, če se bo nadaljevalo, vendar boš ponje morala v mesto.”

Ko se je Heng vrnil z Denom, je izgledal malce razočaran, celo malce v zadregi.

“Si v redu, Heng?” je vprašala njegova soproga.

“Da, nezgoda. Ne skrbi. Ni težav. Nič več danes. Pojdi spat sedaj.”

“Da, dobra zamisel, tetka Da, kaj pa njegov mlečni napitek?”

“Res menim, dag a potrebuje pred spanjem. Naj te ne skrbi za novo posteljo, prej se ni podelal vanjo, mislim da se tudi nocoj ne bo, vendar ne bi želela, da vstaja sredi noči v iskanju česa za pod zob, če bi živela z njim.”

“Ne, verjetno imaš prav, Den, samo posedi očeta za rob mize za minute. Din, pojdi po kozarec tistega mlečnega napitka, boš, prosim?”

Ko ga je pospravil in ni bilo nobenih sumljivih hrupov ali vonjav, je Wan naročila otrokoma, naj očeta spravita v posteljo.

“Kmalu pridem gor pogledat, če je vse v redu z njim, ampak menim, da bo sedaj spal.”

“No, no, no, tetka Da, kaj storiti, eh? Sedaj imamo človeka-ptiča v hiši! Kaj misliš o tem?”

“Nisem še prepričana, Wan. Ampak tvoja šala bi utegnila biti bližje resnici kot misliš. Morali bomo počakati in videti.

“Najprej počakajmo, da vidimo, če se bo želel pozimi preseliti na jug.”

Wan ni bila prepričana, če se Da šali ali ne, zato se je nasmehnila napol, upajoč, da brezizrazno, vendar je dejansko vedela, da se tetki Da, zdravilki ne bo zdelo tako.

Skrbelo jo je, konec koncev, koga ne bi v takšnih okoliščinah?